Vojna je vsak dan pred ljudmi razgrinjala številna in nepričakovana presenečenja, vendar so jih, hvaležni, ker se dan ni končal s smrtjo, sprejemali vdani v usodo, brez negodovanja, kakor otrok pobere žlico, ki mu pade pod mizo, da lahko spet jé. Tudi Nikola je, do kraja potolčen, v trenutku še enkrat preletel svoje življenje, predvsem zadnja leta. Ko se je sprijaznil s svojim porazom, se je sprijaznil tudi z mislijo, da mu je usoda namenila poravnati račune vodnika Nikolausa. Sicer pa se ni vodnikova duša brez razloga naselila v njem, kajti vse, kar prodaš, moraš kdaj plačati. Samo to je upal, da se mu bo izpolnila poslednja želja.