Pa te že na cesti sreča kakšen znanec, se ti s privoščljivo zlobo smehlja v obraz in pri tem pomenljivo dviga obrvi, hkrati pa te pokroviteljsko treplja po ramenih. O, ti pravi, a si že vstal, ker včeraj si bil pa kar precej dobre volje. Kaj, kaj, v zagati momljaš, a sva se včeraj kaj videla? Joj, ali se ne spominjaš, saj sva pozno v noč sedela pri isti mizi, se čudi on, potem pa še zlobno doda, kako se je vsa krčma presmejala na tvoj račun. In kaj sem počel, skušaš nekako skupaj zlimati še poslednje črepinjice samodostojanstva. O, nič, nič takšnega, te še naprej sadistično klešči v negotovosti, saj si bil prav luštkan, res prav luštkan. Samo potem, ko si padel pod mizo, si ugriznil natakarja v nogo. Ampak, v obraz si pa tak, kot da bi te čebele opikale, še zadnjič zbode s povsem direktnim namigom na zabuhlost tvojega obraza in odide.