Nisem si želel takšne reklame, je povedal Farhang Džehani, lastnik kavarne Leopold. »A se zgodi,« je skoraj neprizadeto dodal. »Kaj takšnega se lahko v današnjih časih primeri povsod,« je na glas razmišljal. »Kjerkoli, kadarkoli, komurkoli,« je lucidno zaključil. Začelo se je ob pol desetih zvečer. Nikjer drugje kot v najznamenitejšem mumbajskemu lokalu, obveznem delu itinerarija skoraj slehernega obiskovalca, ki zabrede v sočno sredico najbolj razvpitega velemesta na Indijski podcelini. Najsi bo turist, popotnik, poslovnež ali študent. K Leopoldu, ki v predelu Kolaba, na južni konici Mumbaja, stoji že od leta 1871, prej ali slej zaide vsak. Popularni Leo je, če ne zaradi drugega, postal nesmrten po prigodah iz epskega romana Šantaram. Med na gosto postavljene mize, ki jih s pladnji, obloženimi s kozarci piva in raznovrstnimi jedmi v rokah, obletavajo urni natakarji, sta stopila mlada moška. Eden izmed njiju je pod noge gostov najprej zakotalil granato. Potem sta začela streljati iz avtomatskih pušk. Krvavi davek je terjal šest mrtvih obiskovalcev in dva prerešetana natakarja. Skoraj istočasno kot v Leopoldu se je začel ubijalski pohod teroristov na glavni mumbajski železniški postaji Victoria. Dva mlada moška sta vstopila v osrednjo halo stare kolonialne zgradbe in v množico namerila kalašnikovke. Pod točo krogel je v nekaj trenutkih za vedno omahnilo več kot petdeset ljudi. Medtem ko sta nepovabljena gosta iz kavarne Leopold pohitela proti drugemu izmed mumbajskih mejnikov, hotelu Tadž Mahal, sta si napadalca železniške postaje za cilj izbrala lokalno bolnišnico. V njeno bližino je kot po bolivudskem scenariju pridrvelo vozilo, v katerem so sedeli trije vrhunski policisti. Bili so lačni obračuna in za do zob oboroženimi napadalci so se pognali oboroženi zgolj s pištolami. Sklepali so, da gre zgolj za navadne kriminalce in ne teroristično zaroto mudžahidov iz Pakistana. Vodja protiteroristične enote Hemant Karkare, podkomisar mumbajske policije Ašok Kamte in inšpektor Vidžej Salaskar so padli v zasedo in umrli. Zadnji je bil specialist za strelske obračune. Njegovo pištolo je krasilo osemdeset zarez. Vsaka za enega ustreljenega nepridiprava. Kar je sledilo, je bila vsaj za gledalce pred malimi zasloni šestdeseturna televizijska drama. Na sceno so stopili še drugi mladi moški in v nemilost popeljali nič hudega sluteče petične goste hotelov Tadž in Oberoi. V stanovanjski zgradbi Nariman house so zajeli nedolžne pripadnike ortodoksne judovske ločine. Hindujski tempelj na ruševinah mošejeTeroristi so pripluli naravnost iz Pakistana. Najprej so ugrabili indijsko ribiško ladjo, potem pa se z gumijastimi čolni izkrcali na mumbajski obali. Noga nekaterih izmed njih naj bi na indijsko zemljo prvič stopila prav pred znamenitim spomenikom Vrata Indije, v neposredni bližnini kavarne Leopold in hotela Tadž Mahal. Štiristo sedeminsedemdesetim pripadnikom indijskih komandosov iz vrst Nacionalne varnostne straže, šestim vodom indijske vojske, 400 mumbajskim policistom, enoti indijskih marincev ter regimentu vojaških inženircev je dva dni in pol kljubovala zgolj deseterica mož.»In potem svizec zavije čokolado!« pravijo nekateri glasovi iz indijske civilne družbe, ki ne verjamejo vsega, kar povedo politični in oblastni aparat ter mediji v lasti velikih korporacij. Res, teroristični napad v Mumbaju, indijskem New Yorku, je južnoazijski 11. september. Vsaj po drastičnem nasprotju med obema skrajnima verzijama, kaj se je v resnici zgodilo in kdo je odgovoren za doslej nezaslišan teroristični napad. Upajmo, da ameriškemu srečanju z mednarodnim terorizmom ne bo podoben tudi z jakostjo katastrofalnih civilnih in vojaških posledic.Kljub prirojenim razlikam se skoraj vsi kolumnisti in analitiki, verski voditelji in politične stranke strinjajo, da je bil napad v Mumbaju namenjen kaljenju harmonije med največjima v mestu živečima skupnostima. Mumbaj je leta 1993 doživel krvave nemire, ki so terjali več kot 1400 življenj. Neposreden povod zanje je bila politika hindujskih nacionalistov, ki je privedla do porušenja Babarjeve mošeje v rojstnem mestu najpopularnejšega hindujskega božanstva, heroja Rame. Kampanjo je začel in vodil Lal Krišna Advani, prvak stranke Bharatija Džanata – Indijske ljudske stranke (BJP), trenutno vodja opozicije v zveznem parlamentu. Na ruševinah mošeje je sklenil postaviti hindujski tempelj. V ozadju so bili sklepi posebne državne komisije (Mangal Comission), ki so leta 1990 z namenom, da bi zagotovili družbeno mobilnost pripadnikov indijskega nižjega sloja, uzakonili rezervacijo njihovih mest na univerzah in položajev v javnih službah. Kljub ustavi iz leta 1950, ki na papirju zagotavlja enakopravnost, je dvainpetdeset odstotkov indijskega prebivalstva po zapovedih brahmanskega hinduizma še vedno diskriminiranih pripadnikov nižjih kast. Njihova večja usposobljenost, ki bi jo prinesle boljše možnosti izobraževanja, bi pomenila začetek konca prevladujoče dominacije posameznikov iz višjih kast. Za politično preživetje hindujskih nacionalistov, ki jih napaja ideologija brahmanske večvrednosti, je bila nujna delitev nacije po verskem ključu, ob krepitvi hindujske identitete množic, ki bi preprečila, da bi po religioznih zapovedih tradicionalno podrejeno ljudstvo zapustilo svoje gospodarje. Kastna ureditev indijske družbe poleg družbene, verske in kulturne dominacije narekuje namreč tudi politično lojalnost voditeljem iz »plemenitejših« kast.Decembra 1992 so se po vsej Indiji začeli spontani protesti nezadovoljne muslimanske manjšine proti zrušenju Babarjeve mošeje. V Mumbaju, kjer je muslimanov 17 odstotkov prebivalstva, so se v prvi fazi sprevrgli v orgijastično nasilje hindujske večine nad islamsko manjšino, ki so ji stali ob strani pripadniki pretežno hindujske policije. V drugi fazi je sledil sistematični protimuslimanski pogrom, ki ga je organizirala stranka Šiv Sena – Šivova vojska. Njen razvpiti voditelj Bal Thackray je denimo javno izrazil, da je občudovalec Adolfa Hitlerja. V tretji fazi so bile v povračilni akciji, ki jo je organiziralo mumbajsko muslimansko podzemlje, podtaknjene bombe. Eksplozije so umorile 317 ljudi. Polkovnik Savant»Za vsako teroristično dejanje je potrebno sodelovanje organiziranega kriminala,« mi je razložil polkovnik Sudir Savant, bivši vojaški obveščevalec, ki je v času nemirov v Mumbaju kot poslanec sedel v zveznem parlamentu. »Njihov cilj je bila odstranitev ministrskega predsednika, ki je sklenil mesto osvoboditi iz primeža podzemlja,« je povedal. Sudakarao Naik je moral odstopiti. »Nemire je orkestriral njegov politični rival Šarad Pavar,« je dejal Savant. »Zakaj bi bilo tokrat drugače?« je postavil retorično vprašanje. »Ne verjamem niti besedice tega, kar so v zvezi z napadi povedali oblasti in mediji,« je dejal Savant.V teh dneh potekajo v Indiji volitve v petih zveznih državah in pred napadom teroristov v Mumbaju je stranki BJP presneto slabo kazalo. Razlog je bila preiskava proti hindujskim skrajnežem v primeru bombnega napada na mošejo v mestu Malegaon. Aretiranih je bilo ducat ljudi, med njimi pripadnica hindujskega asketskega reda, samozvani hindujskih svetnik in pripadnik vojaških obveščevalcev, podpolkovnik Šrikant Purohit. Hindujska desnica pod vodstvom brahmanske elite je v družbenih podsistemih Indije prisotna na način, ki ga mnogi primerjajo z mitološko pošastjo Hidro, razpredena v mrežo organizacij pod skupnim imenom Sangh Parivar. Nekatere imajo bogato teroristično preteklost. Nathuram Godse, pripadnik Raštrije Svajamsevak Sangh (RSS – Organizacije narodne samopomoči), je denimo umoril očeta indijskega naroda Mahatmo Gandhija. RSS se zavzema za ukinitev sekularne države, njena ideologija rasne večvrednosti pa se spogleduje z nacizmom. Aretirani v primeru Malegaon so bili tesno povezani z mnogimi organizacijami iz mreže hindujskih nacionalistov. Naveza je segala v sam vrh stranke BJP. Sangh Parivar je – v nasprotju s siceršnjimi zahtevami po najstrožji obravnavi terorističnih osumljencev iz vrst islamskih skrajnežev – zagnal histerično kampanjo v bran nedolžnosti osumljenih v primeru Malegaon. Hindujskim nacionalistom je šlo pošteno za nohte. Uspešna policijska preiskava je vodila v ponovno odprtje starih, nerešenih primerov terorističnih napadov na muslimansko manjšino. Najodmevnejša sta bila požig vlaka prijateljstva med Indijo in Pakistanom ter bombni napad na starodavno mošejo v mestu Hajderabad. Sangh Parivar je prek svojih v vseh pore indijske družbe infiltriranih pripadnikov in simpatizerjev na vodjo preiskave izvajal hud politični pritisk. Grozili so mu tudi s smrtjo. In glej, naključje. Vodja preiskave ni bil nihče drug kot Hemant Karkare, ki naj bi pred dnevi skupaj s tesnima sodelavcema padel pod kroglami teroristov.»Kdo je torej iz napadov potegnil največjo korist?« se je vprašal urednik tednika Shodhan v maratskem jeziku, ki ga govori 90 milijonov prebivalcev zvezne države Maharaštra, katere prestolnica je Mumbaj, intelektualec muslimanskega rodu Sajed Iftikar Ahmed.»Pozornost javnosti, ki je bila usmerjena k hindujskim bombašem, se je v hipu preusmerila na storilce napadov v Mumbaju, politični ratingi stranke BJP, ki je vlado Kongresne stranke v primeru obravnave islamskih skrajnežev obtoževala prevelike popustljivosti, pa so skokovito narasli,« je ugotovil. »Dva dni pred napadi so mediji poročali o povezavah med pakistansko vojaško obveščevalno službo ISI, ki naj bi stala za napadom v Mumbaju, in RSS, ki jo je razkril aretirani vojaški obveščevalec,« me je opozoril na članek v enem izmed vodilnih dnevnih časopisov v angleščini. »Smrt človeka, ki je vodil preiskavo, pod kroglami teroristov je preveč noro naključje, da bi mu lahko verjeli,« je zaključil.V zaroto pri smrti vodje protiteroristične enote pa ne verjame Sarfaraz Arzu, urednik časopisa Hindustan Daily, najstarejšega mumbajskega dnevnika v jeziku urdu, ki ga v Indiji govorijo muslimani. Karkarejeva smrt je splet nesrečnih okoliščin, za mnoge teroristične napade v Indiji pa je po njegovem mnenju odgovoren vstop v politični tabor, ki mu načelujejo ZDA in Izrael. Dokončno je bil zacementiran z vsiljenim sprejetjem jedrskega sporazuma. Muslimani po svetu nasprotujejo ameriški zunanji politiki in logično je, da svojo jezo usmerjajo na ameriške zaveznike. »Tarče so povsod, kjer obstaja ameriška posest,« pravi Arzu, ki nasploh nasprotuje izrazu terorizem. »Gre za povračilno nasilje,« meni umirjeni mož mehkih besed. »Ne moremo vendar pričakovati, da se bodo ljudje uprli s škarjicami za nohte.« Prepričan je, da za vsem skupaj stoji razumska razlaga. »Na koncu se lahko vedno vprašamo, kdo je tisti, ki je prvi vrgel kamen?« Kot popolnoma jasen razlog za začetek muslimanskega upora je označil nastanek države Izrael, kajti pred etničnim čiščenjem ozemlja in pregonom 700.000 Palestincev so Judje v arabskem svetu, v nasprotju z Evropo, živeli v harmoniji z drugimi ljudstvi. Trditve, da muslimani ne bi hoteli demokracije in modernega ameriškega načina življenja, je označil za iz trte izvito propagando. Želijo si le povrniti odvzeto dostojanstvo.Tudi Kumar Ketkar, urednik največjega dnevnika v maratskem jeziku Loksatta, meni, da je bila Karkarejeva smrt nezgoda, čeprav se strinja, da je bilo na delu kar nekaj skrivnostnih naključij. Za razliko od nekaterih bolj zgovornih kolegov, katerih pisarne se skrivajo v stranskih uličicah starega mesta, tako da sem do njih potreboval kar lokalnega vodiča, me je sprejel v pisarni bleščečega klimatiziranega nebotičnika na prvorazredni lokaciji, nasproti napadenega luksuznega hotela Oberoi. Je mogoče, da najvplivnejši in najuglednejši urednik v Mumbaju noče povedati več, ker je podvržen pritiskom magnatskih lastnikov? Da imajo indijski mediji v lasti velikih korporacij zavezana usta, je razširjeno mnenje med novinarji, intelektualci in družbenimi aktivisti.»Povezava med organiziranim kriminalom, politiki in korporacijami v Indiji je nedvomna,« pravi bivši vojaški obveščevalec, polkovnik Savant. »V Indiji ni transparentnosti, kdo v resnici velike družbe zalaga z denarjem. Na mumbajski borzi se perejo ogromne količine denarja od prodaje drog,« je povedal Savant. V devetdesetih letih je kot poslanec sprožil pobudo za ustanovitev parlamentarne komisije (Vohra Comission), ki je ugotovila kriminalne povezave med politiki in podzemljem. »Da je bilo v napadih na delu le deset teroristov, je popolna neumnost,« je nadaljeval. »V hotelih, kamor so se zabarikadirali napadalci, so bili pripravljeni položaji na strateških mestih z zalogami vode, hrane in streliva,« je razlagal. Podal je tudi strokovno mnenje glede Karkarejeve smrti: »Prisotnost treh visokih policistov na kupu je v nasprotju z osnovnimi načeli izvajanja policijske akcije. Nemogoče je, da ob sebi niso imeli okrepitev niti osebne straže.« Teroristi – najeti plačanci – Cia? »Karkare je po naših podatkih umrl za posledicami strelnih ran iz pištole in ne kalašnikovke, s katerimi so bili oboroženi teroristi,« je povedal Feroz Mithiborvala, bloger in vodja civilnodružbene organizacije Awami Bharat – Indija pripada ljudstvu, ki je sklicala tiskovno konferenco o resničnem ozadju terorističnih napadov v Mumbaju. Njegova trditev temelji na zaupnih izsledkih forenzične preiskave Karkarejevih strelnih ran, ki jih oblasti še vedno niso predstavile javnosti. »Nerazumljivo dolgo odlašanje zelo verjetno služi temu, da se priredijo njeni rezultati,« je povedal Mithiborvala. Awami Bharat bo skupaj s stranko, ki jo vodi Savant, in drugimi organizacijami na višje sodišče vložila zahtevo po neodvisni preiskavi Karkarejeve smrti. Prepričani so, da so bili teroristi, ki so napadli Mumbaj, najeti plačanci. Priskrbela jih je pakistanska ISI. Z njo je še iz časov sovjetske okupacije Afganistana povezana Cia, ki je za takratne potrebe izumila moderni džihad. S pridom naj bi ga uporabljala tudi danes. Napadi v Mumbaju so nov, nedvomen dokaz terorizma kot instrumenta ameriške zunanje politike, menijo v organizaciji Awami Bharat. Izvaja se s pomočjo najetih, plačanih vojakov, ki jih rekrutirajo v od boga pozabljenih islamskih getih. Epizoda z judovskimi talci, ko ugrabitelji niso postavili nikakršnih zahtev za njihovo izpustitev, naj bi kazala tudi na vpletenost izraelske obveščevalne službe Mosad. »Googlanje na temo Mosada in napadov v Mumbaju že danes (v četrtek, op.p.) pokaže 51.800 zadetkov. V primeru vpisa Cie se številka pomnoži z deset,« je opozoril Mithiborvala. Pri napadih v Mumbaju gre za sovpadanje interesov hindujskih nacionalistov, ki so potrebovali uprizoritev drame spektakularnih razsežnosti, da bi ohromili preiskavo svojih terorističnih aktivnosti, ter ameriških imperialističnih načrtov v južni Aziji. Napadi so prispevali k utrditvi indijskega javnega mnenja o življenjski potrebi po tesnem zavezništvu med Indijo, ZDA in Izraelom v boju proti islamskim teroristom. Izbira tarč, ki kaže na neposredno usmeritev napadov proti državljanom ZDA, Velike Britanije in Izraela, je namenjena prepričevanju množic na Zahodu, ki si želijo sprememb po katastrofalni vojaški politiki Georgea W. Busha. Pripomogla bo k lažjemu sprejetju obetajoče se politike trde roke novega ameriškega predsednika Obame pri širitvi vojne v Pakistanu in Afganistanu, razlagajo svoje videnje dogodkov v organizaciji Awami Bharat.Gluhi za prisluheCelo korporativni mediji poročajo, da je indijska obveščevalna služba RAW prestregla pogovore prek satelitskega telefona, v katerih je bil kot tarča napada identificiran hotel Tadž Mahal v Mumbaju. Omenjena sta bila tudi prihod napadalcev po morju in celo ura napada. Indijska javnost je pričakovala odstop svetovalca za nacionalno varnost, ki je razpolagal s pridobljenimi podatki in ni ukrepal. M. K. Narajanan je bivši uslužbenec ameriškega neokonservativnega think-tanka Centre for Security Analysis, ki ga financira Fordova fundacija. Njegov stolček je čudežno ostal nezamajan. »Napad v Mumbaju ni klasični primer terorizma, pač pa je njegova naslednja stopnja, urbana gverila,« meni polkovnik Savant. »Če se podobni napadi ponovijo, Indija ne bo imela druge izbire, kot da vstopi v vojno s Pakistanom,« se boji urednik Sarfaraz Arzu. »Je indijska politična, korporativna in vojaška elita v tihem dogovoru z ZDA dobila proste roke pri dolgo obetajočem se razkosanju Pakistana?« se sprašuje družbeni aktivist Mithiborwala. »Pripadniki islamske skupnosti v Indiji živimo na robu preživetja,« je povedal islamski intelektualec Iftikar Ahmed. Velika večina indijskih muslimanov, skupnosti, ki šteje 150 milijonov ljudi, je celo po izsledkih državne komisije (Sachar Report) ekonomsko zapostavljena. »Vse večja odtujitev in diskriminacija islamske mladine v Indiji je potencialna časovna bomba, ki lahko eksplodira v državljansko vojno,« je v odprtem pismu indijski vladi zapisal polkovnik Savant. Eden izmed možnih scenarijev je razširitev kaosa v Afganistanu na celotno območje Pakistana in premik razmer na Durrandovi črti proti vzhodu, na mejo med Pakistanom in Indijo.Vladajoča Kongresna stranka mora loviti občutljivo ravnovesje med ohranitvijo muslimanskih glasov in zaupanjem verujočih hindujcev v sekularno ureditev družbe. Toda zadnji razvoj dogodkov kaže, da utegne v pohlepu po pridobitvi statusa regionalne velesile, ki so ji ga kot podrejenemu partnerju v namen pariranja Kitajski podelile ZDA, ogroziti miroljubno sožitje lastnega prebivalstva in svojih sosedov. Nevarnost katastrofe, ki je kot temna grožnja visela nad človeštvom v obdobju hladne vojne, je oživela v južni Aziji, v napetosti med jedrskima sosedama Indijo in Pakistanom.»Danes molimo za mir,« je na komemoraciji za žrtvami terorističnih napadov v parku P. T. Mane v muslimanski četrti Mumbaja pridigal islamski klerik Maulana Atahar Ali. »Indija ima bogato sekularno tradicijo in zgodovino sožitja med hindujci in muslimani,« je nadaljeval. »Storiti moramo vse, kar je v naši moči, da nam razmere ne uidejo z vajeti,« je izrazil pobožno željo.Medtem so zahodni turisti v Leopoldu na Kolabi nadaljevali s srebanjem hladnega piva. »Moj lokal je napolnjen do zadnjega kotička,« je bil navdušen Farhang Džehani. »Če to ni najboljši dokaz, da so se stvari v Mumbaju spet postavile na pravo mesto,« se je veselil in v smehu zaklical: »Vse Slovence prisrčno vabim v Mumbaj na pivo k Leopoldu!« isem si želel takšne reklame, je povedal Farhang Džehani, lastnik kavarne Leopold. »A se zgodi,« je skoraj neprizadeto dodal. »Kaj takšnega se lahko v današnjih časih primeri povsod,« je na glas razmišljal. »Kjerkoli, kadarkoli, komurkoli,« je lucidno zaključil.