Avtomatski pilot se je takoj odzval po pričakovanjih, do največje dovoljene je povečal moč motorjev in z višinskim krmilom prevedel letalo v vzpenjanje pod kotom približno 20 °. Skupaj z višinskim krmilom je avtomatika premaknila še višinski stabilizator, da bi prestavila celoten višinski rep v položaj za vzpenjanje. Pilot je, ne vedoč, da je pomotoma vključil ta program avtomatskega pilota, naredil še drugo napako: s potiskom krmilne palice naprej je hotel spustiti nos letala in vrniti letalo v prvoten pristajalni položaj. Njegov poskus, da na vsak način obrne kljun letala navzdol, je avtomatika zaznala kot novo motnjo in je z dodatnim odklonom višinskega stabilizatorja še bolj intenzivno delovala v nasprotno smer. Začel se je obupen boj med človekom in avtomatiko. Ker je vpliv aerodinamskih sil stabilizatorja prevladal nad silami višinskega krmila, je pilot izgubil oblast nad letalom, ki se je z motorji, delujočimi s polno močjo, dvignilo strmo navzgor, pri čemer je hitrost padla pod kritično mejo 140 km/h. Ker ni bilo več vzgonske sile, se je letalo nagnilo na stran, strmoglavilo in se raztreščilo na tleh.