Potapljači na dah, ki so dobro telesno pripravljeni, lahko zdržijo pod vodo tudi po več minut, ne da bi začutili pretirane potrebe po vdihu. Če potapljač to potrebo zavestno potlači in še vztraja pod vodo, ob sebi pa nima izkušenega spremljevalca, lahko pride do nesreče. Potapljač namreč porabi toliko kisika, da pri dviganju proti površju parcialni pritisk kisika v možganih pade pod kritično mejo, kar povzroči izgubo zavesti. Spremljevalec ga lahko reši z dvigom na gladino, kjer bo ponesrečenec vdihnil, nezgoda pa se bo končala brez hujših posledic. Prosti potapljač, ki je sam, pa bo v takem primeru potonil in za vedno ostal na dnu. Takšne tragedije, predvsem dobrih potapljačev, saj slabši še prehitro prihajajo na površje, so spodbudile iskanje rešitve, ki bi bila sprejemljiva za proste potapljače. Ena od rešitev, ki je delno sprejemljiva, je varnostni ovratnik.