Za dodatno reklamo so poskrbeli francoski vojaki v kolonialnih vojnah Severne Afrike. Pili so ga proti malariji, mrzlici in z njim uničevali bakterije v vodi. Po slavni zmagi v vojni je pitje absinta dobilo svoj čar in dostojanstvo. Navada se je kmalu razširila med civilno prebivalstvo in zlata doba se je začela. Po revolucijah leta 1848 je poleg opere in visoko razredne prostitucije pitje absinta zajelo vse meščanstvo. Pili so ga kot aperitiv in v t. i. zeleni uri, od pete do sedme popoldne, se je njegov vonj širil po ulicah Pariza. Kot prijeten obred ob koncu delovnega dne je bilo pitje absinta v tistem obdobju še spoštljivo, po en kozarček na dan. Buržujski ljubitelji, ki so želeli kakšen kozarec več, so ugled obdržali tako, da so se selili iz bara v bar, obenem pa postajali odvisni. Nova stimulativna alkoholna pijača je kmalu pritegnila umetnike in boeme, ženske in na koncu delovne množice. Boemi so bili že od vsega začetka povezani z absintom. Stalno pod stresom, ali bodo končali kot slavni akademiki ali pa v kakšnem zavetišču, so potrebovali hitro in učinkovito sprostitev. Delo in razvrat ponoči, obdobja revščine in obdobja gostij, sifilis, vzponi in padci eksistenc brez doma. Potem ko so odšli iz zastavljalnice, so našli tolažbo v kozarcu absinta. Prava pijača za intelektualce, umetnike, za vse vrste karier. Absint je bil zelenooka muza. Iz nje so črpali genialnost tisti, ki je sami niso imeli, tisti pa, ki so bili nadarjeni, so jo s pitjem izgubili. Na drugi strani so se izboljšale delovne razmere proletariata. Višje plače in krajši delovni čas so jim omogočili pogostejše obiskovanje lokalov. Poleg tega je cena absintu, ki je bil v začetku draga elegantna pijača, počasi padla pod ceno vina.