»Razmere so se v marsičem spremenile,« pravi. »Resda nas zasebne prevoznike na mejnih prehodih ne zaustavljajo več tako kot včasih, zato pa je tržna tekma ostrejša in jo, žal, spremlja nelojalna konkurenca.« In to ugotovitev podkrepi s primerom podjetja iz vzhodnega dela države, ki je za prevoz skupine potnikov s Primorske v zahodno Evropo ponudilo za skoraj 40 odstotkov nižjo ceno, pri čemer je imelo še dodatnih 400 km prazne vožnje. Od kod viri za pokrivanje stroškov, ki nastajajo pri nelojalnem spuščanju cen pri prostih prevozih, se sprašuje Rijavec. Edini realen odgovor pa je, da bržkone iz subvencij, ki jih dobivajo ti prevozniki za prevoze v linijskem potniškem prometu. Rijavec se zavzema, da bi prevozniki spoštovali nekakšno pravilo, na podlagi katerega cena prevoženega kilometra z avtobusi ne bi smela pasti pod ceno litra dizelskega goriva. »Le z uveljavljanjem realne cene, ki zajema vse (priznane) stroške, si je mogoče privoščiti tudi kakovostnega voznika, ga pošteno plačati, in imeti tudi nekaj rezerve za morebitne nepredvidene stroške okvar ipd. Potnik pa, seveda, teh problemov ne sme čutiti!«