Pod Alexanderplatzom so tuneli in komaj nekaj metrov od govorniškega kamiona je bil izhod tunela za pešce. Skozi tunel sem hotel priti do kamiona, kar je bilo prav gotovo preprostejše kot pa se prekopati skozi človeško množico. Naglo sem se približeval tunelu; premišljeval sem če o prvih stavkih svojega ognjevitega, gorečega, plamenečega govora ... No, potem sem pa spregledal transparent z metlinim držajem, ki ga je eden od demonstrantov odložil na vrhu stopnic, ampak ne da sem ga samo spregledal, še spotaknil sem se in ga z nogo potegnil za sabo, se zapletel, izgubil ravnotežje in bi skoraj padel po stopnicah, če tam ne bi bilo še enega držaja, ki se mi je zapletel med noge. Konec držaja se mi je zataknil v jajca, tako da sem padel čezenj in z držajem priletel na naslednjo stopnico, kjer sem si ga spet boleče zabodel, preden sem padel stopnico niže in staknil še tretji udarec v polno - in šele po tej cirkuški predstavi sem izgubil ravnotežje in z glavo udaril ob stopnice, kar je bilo v primerjavi z vsem prejšnjim naravnost prijetno. Samo zaradi popolnosti: Na transparentu iz kartona je pisalo Zahtevamo samoopredelitev za vse!