A obrnimo se daleč nazaj, v njene prve avtoportrete. Avtoportreti – v svojem dolgem življenju jih je naredila več kot štirideset – so njena najbolj vidna rdeča nit, njen utrip, žanr, kjer se je opazovala, afirmirala, analizirala in kjer je najbolj radikalno eksperimentirala svojo pikturalnost. Prvi v dolgi seriji – risba iz leta 1890 – jo prikazuje kot mlado dekle, tako rekoč še dekletce. Obraz in torzo, nežen, dekliški, skoraj sramežljiv, kljub očitni lepoti potez. Helena se nikoli ni upodobila v celi figuri. Ko je bila stara štiri leta, je padla po stopnicah in se hudo poškodovala, tako da je do konca življenja šepala. Sploh je bila krhkega zdravja. A že zelo zgodaj je pokazala izredno risarsko nadarjenost, tako da so jo starši z enajstimi leti vpisali v risarsko šolo. Z osemnajstimi leti je dobila štipendijo in odšla na triletni študij v Pariz. Kopirala je v Louvru, študirala na eni izmed akademij, slikala v Bretanji, imela svoj lastni atelje. Eno njenih redkih srečnih obdobij, ki se je končalo s krutim razočaranjem: v Bretanji je spoznala nekega angleškega slikarja in ji je obljubil poroko, a se je v zadnjem hipu premislil. Helena je uničila vsa njegova pisma, tako da je njegova identiteta še danes neznana.