Odprla je oči: nič ni rekla, gledala ga je in si šla z roko v lase; skomignil je in se nasmehnil. Dolgo sta se še gledala, potem je nenadoma vstala, pustila rjuho pasti na tla in gola odšla v kopalnico pod prho. Njeni koraki so se mu zdeli dosti preodločni. Kot bi bila v svojem stanovanju; prižgal je cigareto, odprl okno, s tal pobral njeno obleko, jo zložil in odnesel na omarico ob vratih kopalnice; vrnil se je in začel pospravljati. Ko je bil pri koncu, se je obrnil in jo zagledal za seboj: naslonjena na stol ga je tiho opazovala, da najprej sploh ni vedel, kaj; čez čas je vendar stopil do nje: bi kavo ali čaj? Prijela ga je za roko in potegnila za seboj: vse je že na mizi. V kuhinji se ni mogel načuditi: prav vse je bilo na mizi. Sedla sta in počasi jedla: toliko vsega jo je hotel vprašati, pa je vedel, da ni pravi trenutek. Čez čas je stopila k oknu in pogledala dol na ulico: me boš peljal v mesto, med ljudi? Ja, peljal te bom v mesto, med ljudi, seveda te bom, je stopil k njej. Hotel jo je objeti okoli pasu, pa se je premislil; nasmehnila se je, kot bi vedela, se je glasno zasmejala in ga vprašala: se bojiš žensk? Stopil je korak nazaj: ne, seveda ne, samo ti ... Kaj jaz? Se ti ne zdim dovolj dobra? Povem ti: boljše še nisi imel ... o, jaz vem, vse tvoje ženske poznam, pa če ti je prav ali ne, zato ti tudi pravim: boljše od mene še nisi imel ... ti pa kakor hočeš.