Razlogov za modernizacijo ni dosti; možna je sicer z vidika gledališkosti, kar sta oba, režiser Kirchner in scenograf Wonder, opravila zelo efektno v skladu s svojo poetiko in prakso. Morda je Wonder imel več svobode, ker je nagnjenje k »instalacijskim« principom scenografije bolje prilagodil vsebini: vrhunec so kubusno zasnovani gozdarjev dom v drugem dejanju z lomom svetlobe, ki osvetljuje skrivnostni portret Agatinega pradeda (po libretu bi sicer moral v trenutku Aničinih zlih slutenj pasti na tla, a se scenograf zadovoljuje s spremembo svetlobe), zelo efekten mistični ambient Volčje globeli z osrednjo kopasto talilnico čarobnih krogel ter sklepna piramida kot ponazoritev šotorskega taborišča v gozdu, iz katere izstopajo za razplet zgodbe bistveni liki: odrešilna Agata, zlobni Gašper, medtem ko je češki knez Otokar na sredini kot nekakšen vesoljni pravičnik. Režiserju je sicer danes težje prepričljive poteze iz arzenala pravljičnosti uspelo izpeljati korektno in efektno; bolj mu je šlo za tip nešablonskega spopada med dobrim in zlim, v konfliktu Maksa in Gašperja, z obveznim mefistovskim ali zlodjevskim likom črnega lovca Samiela. K efektnosti predstave veliko prispevajo slikovne projekcije lovskih oz. živalskih prizorov s prvim prototipom ročnega lesenega kolesa kot gibljivega »diaprojektorja«. Efekt pratehnike je čudovit in predstava tako ohranja vsebinske kontraste.