V razpoki sem obležal nezavesten; zdi se mi, da je preteklo precej časa, kajti ko sem zdrčal, sem bil še ves gorak od skakanja po steni, nenadoma pa sem začutil, da drgetam po vsem telesu od mraza. Tudi se nisem mogel takoj domisliti, kaj je z menoj. Šele po sklepanju, ko sem opazil led, skalovje in kri, sem ugotovil, da sem padel v razpoko, ko sem šel z Jalovca. Dolgo časa nisem mogel priti do sape. Ko se mi je posrečilo zadihati, sem začel naglo sopsti, da bi nadomestil prejšnje pomanjkanje zraka. S tem sem zadobil nekoliko moči in počasi vstal. Tedaj pa me je začela zavest iznova zapuščati. Že v polsnu mi je prišlo na misel, da se mogoče ohranim pri zavesti, če si v organizmu povzročim kako spremembo, ki bi jo moral občutiti. Zato sem hotel gibati z rokami, a rok nisem čutil! V hipu pa, ko sem imel zopet pasti na tla, sem udaril z rokami ob kamnito steno. Tedaj sem začutil bolečino in ta mi je vrnila popolno zavest.