Zato nikoli nisem kaj posebej obžaloval, če je ta kri, ki je bila tako sumljivega izvora, tekla iz mene, nemara se je moj nos zato s tako lahkoto vdal, že po rahlem drezanju je dvignil okrvavljeno belo zastavo. Stari K. je, resnici na ljubo, hitro opazil to slabost, ko me je tepel, se je nosu na daleč izogibal, a fantje na cesti, ki mi sicer niso dajali tako pogostih direktov v nos, so se zaradi teh krvavitev pošteno splašili in se prestrašeni razbežali po domovih, se zaprli v sobe in čakali, da bo zazvonilo na vratih, prepričani, da bo prišel ponje miličnik, da bodo v predsobi zaslišali razburjen pogovor med očetom in materjo in razbijanje po vratih: »A boš odpru, ti pesjanar, ti morilc!« Kadar sem jih namreč fasal v nos, je bila moja edina obramba krvavitev, treba jo je bilo kar najbolj atraktivno uprizoriti, brez znakov življenja pasti na tla in krvaveti ali se zakrivati in s sklonjeno glavo (tako je kri še bolj tekla) z grozo šepetati napadalcu: