Tudi slovenski kazenski zakonik v 18. poglavju Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime uvaja kazensko odgovornost za razžalitev, obrekovanje, žaljivo obdolžitev, opravljanje, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, sramotitev Republike Slovenije, sramotitev tuje države ali mednarodne organizacije ter sramotitev slovenskega naroda in narodnih skupnosti. Kot država bi padli na testu organizacije Člen 19, saj za ta dejanja - sicer alternativno - ob denarni - predpisujemo tudi zaporno kazen. Ta se najpogosteje podvoji, če je kaznivo dejanje storjeno v medijih. V najhujšem primeru je zagrožen zapor do enega leta. Pregon se, ko gre za zasebnike, začne na zasebno tožbo, če pa gre za dejanja proti državnemu organu, se pregon začne po uradni dolžnosti, le za pregon sramotitve tuje države ali organizacije mora najprej priti dovoljenje z ministrstva za pravosodje. Tako oblikovana zakonodaja bi v drugačnem demokratičnem okolju ponujala oblasti neverjetne možnosti pritiskov. Vsak uradniček bi praktično lahko od tožilca zahteval sodni pregon proti medijem, ki bi pisali neprijetne stvari o uradnikovem opravljanju dolžnosti in ob za oblast kooperativnih sodiščih bi slovenske medije v ne prav dolgem času, podobno kot v drugih tranzicijskih državah, uspeli spraviti na kolena. K sreči je slovensko sodstvo v zadnjih trinajstih letih, ki so se začela z eksplozijo tožb proti medijem, oblikovalo prakso, ki je porezala prevelike politične pa tudi odškodninske apetite in v mnogočem upoštevalo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Ravnanje v drobi veri, dotakljivost javnih osebnosti, odgovorno ravnanje (upoštevanje profesionalnih meril) so denarne kazni - ali celo morebitnega zapora - obvarovale marsikaterega novinarja. To pa seveda ne pomeni, da ni bilo kakšnih izstopajočih primerov, v katerih sodišča ne bi ubirala inovativnih poti mimo sicer dokaj uveljavljene prakse. Eden najbolj razvpitih, ob katerem se je dvignila slovenska intelektualna srenja, je bila obsodba kolumnista Mladine dr. Bernarda Nežmaha, ker je o dvojnem funkcionarju - poslancu in ljubljanskem županu dr. Dimitriju Ruplu - v rubriki Pamflet zapisal tudi tole: »Prava blaznost pa je izgleda udarila po enem najvišjih funkcionarjev LDS, gospodu Dimitriju Ruplu. Po časopisih pripoveduje o prividih, ko se vidi izrezanega iz TV posnetkov. Potem zapada v shizofrenijo, ko najprej trdi, kako lahko hkrati opravlja župansko, poslansko in bogvekatero funkcijo še, potem pa v isti sapi zaključi, kako bi te funkcije najraje predal komu drugemu.« Sodišče na prvi stopnji je Nežmaha obsodilo na mesec dni zapora, pogojno za eno leto, višje sodišče pa je sodbo potrdilo. Na zahtevo za varstvo zakonitosti pa je vrhovno sodišče podvomilo, da je Nežmah članek pisal z namenom zaničevanja, čeprav je menilo, da so uporabljeni izrazi zares žaljivi in razveljavilo pravnomočno obsodbo, primer pa vrnili v določanje drugemu senatu. Mimogrede - celo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki sicer dopušča »močnejše« izražanje, ko je to v funkciji prepričevanja bralca, je v enem od romunskih primerov, ko je takšno izrazje uporabil novinar v kritiki treh učiteljev, menilo, da je besednjak preveč zaničevalen in mediju ni pritrdilo. Primer Rupel proti Nežmahu je doživel še eno obravnavo pred okrožnimi sodniki, ki so kolumnista Mladine to pot oprostili. Dr. Rupel, ki je medtem že odšel na mesto veleposlanika v ZDA, se je sicer na novo sodbo pritožil - višje sodišče jo je razveljavilo, toda preden je prišlo do nove obravnave, je tožnik tožbo umaknil - verjetno tudi zato, ker je bil protest iz njemu bližnje intelektualne javnosti premočan in za prihodnjo politično kariero potencialno škodljiv.