Medtem ko njena roka potuje gor in dol po še vedno vlažnem nepotešenežu, jo gledam v obraz. Točno vidim, kako ni pri stvari, kako že razmišlja o drugih rečeh, o službi, o opravkih, morda o tem, kaj bo skuhala za kosilo, najverjetneje pa razmišlja, kaj bo oblekla in koliko je ura, in da se ji sploh že zelo mudi, mudi, mudi, mudi, mudi... Za hip se počutim kot polit cucek (Rebeka naju iz kota z zanimanjem opazuje), kot pristaniški delavec, kot sezonec, kot prasec, kot idiot, kot prizadetež, kot izgubljenec (psica zvedavo nagne glavo - ko bi le vedel, kaj si misli, ko naju tako gleda)... Odkar sva s Petro skupaj, celih sedemnajst let, me moti to, da ni pri stvari, kadar gre zame, da ne zna ravnati z mojim najboljšim delom telesa kot z živim bitjem, da nima posluha za moje želje, da ji moram vse povedati, vse razložiti, sicer ne bi razumela, moti me, da ga, mojega najintimnejšega prijateljčka, zgolj samo uporablja, zanj pa skoraj nikoli ne naredi ničesar... Ta Petrina odsotnost pri tako pomembnih rečeh, kot je potešitev mojega najboljšega prijatelja, dragega K-ja, me je motila že od vsega začetka. Pa ji vendar tega nisem nikoli rekel. Nikoli ji nisem povedal, kaj me moti. Kako bi le? Saj ne morem kar iz nule začeti: "Čuj, ko mi ga guliš, delaš to s premalo ljubezni! On je vendar živo bitje!" Zadnje čase (zadnja leta) pa me ta njena, skoraj hladna uslužnost dela prav nervoznega. Najraje bi jo odrinil, da bi padla na rit in me začudeno pogledala... Ampak, zdaj je že prepozno... Moj, vedno bolj vijoličasti prijatelj je že zadišal in spustil kapljo sline... Petra vešče naredi šalčko iz svoje dlani, z drugo roko pa usmeri vroči curek vanjo. Spretno ujame prav vse, niti kaplja ne zdrsne čez. Točno vem, kaj si pri tem misli: 'Hvala bogu, vse sem ujela, nič ni špricnilo čez, ne bo mi treba čistit!' Potem se dvigne in pazljivo nese šalčko svoje dlani k pomivalnemu koritu, obrne pipo in splakne zdrizkasto mleko med neoprano posodo.