Imena ulic so praviloma neopazna, neopazni so celo veliki napisi in spomeniki. Znameniti avstrijski pisatelj Robert Musil je leta 1927 to njihovo nenavadno lastnost opisal takole: »Poleg dejstva, da nikoli ne veš, ali bi jih imenoval spomenik ali memorial, imajo spomeniki več drugih značilnosti. Med njimi najbolj bode v oči nekoliko protislovna; namreč, da so spomeniki tako opazno neopazni. Na svetu ni ničesar tako nevidnega, kot je spomenik. Nedvomno so postavljeni zato, da bi bili vidni – celo da bi vzbudili pozornost. Obenem pa so impregnirani z nečim, kar odbija pozornost, kar povzroči, da pogled zdrsi z njih kot vodne kaplje na povoščenem platnu, ne da bi za trenutek zastal. Mesece lahko hodiš po isti ulici, poznaš vsak naslov, vsako izložbo, vsakega policista na poti in ne spregledaš niti kovanca, ki je nekomu padel na pločnik; vendar te zelo preseneti, ko nekega dne, ko strmiš v čedno sobarico v prvem nadstropju zgradbe, opaziš sploh-ne-majhno spominsko kovinsko ploščo, na kateri prebereš vgravirano z neizbrisnimi črkami, da je od tisoč osemsto in toliko do tisoč osemsto in malo več tam živel in ustvarjal nepozabni Ta-in-ta.«