Obdobje po smrti »Sončnega kralja« Ludvika XIV. je zaznamovalo ime njegovega pravnuka in naslednika Ludvika XV. (1710–1774). Vladati je začel kot petleten otrok 1715; seveda so do njegove polnoletnosti državo vodili drugi. Če je kdo kot posameznik dejansko bil kriv za slabo stanje v Franciji tega stoletja, je to gotovo ta kralj (»Za menoj naj pride, kar hoče, pa čeprav vesoljni potop!«). Odločil se je vladati brez prvega ministra, tako da je njegova nezmožnost vladanja bila še očitnejša. Država je na zunaj hitro izgubila ves ugled in strateško premoč iz prejšnjih časov. Znotraj se je pogrezala v finančno prezadolženost, saj je kralj za razne ljubice, dvorne gizdaline in podobno trošil neznanske vsote, njegov zgled pa so posnemali tudi mnogi drugi. Uprava in sodstvo sta se znašli v razkroju, ki je temeljil na kupovanju uradniških ter sodnih služb, saj je kralj npr. v 17. stoletju v želji po denarju od služb zapravil pravico do izbiranja sodnikov. Deželnih stanov posameznih pokrajin v 18. stoletju skorajda ni več bilo, tudi parlamenti so izgubili dokajšnji del moči. To je bila skrajna stopnja centralizacije. Vse davčne obremenitve, uvedene v 18. stoletju – npr. glavarina, dvajsetina –, so po nekaj letih padle na pleča tretjega stanu, saj sta se prva dva lahko odkupila od plačevanja »za vse večne čase«. Pobiranje davkov se je dajalo v zakup, kar je nato omogočalo velike dobičke v škodo državne blagajne.