Govorimo o povojnih direktorjih, ki so bili pač različnih usod, nedvomno pa so zaznamovali svoj čas. Politike bomo sčasoma pozabili, ker so pač potrošno blago, toda na Dolenjskem še dolgo ne bo zbledel spomin na Kovačiča, v Velenju utegnejo pesniti o Staniču, v Murski Soboti o Kuhariču, v Kranju bodo morda nekega dne opevali Bevka, v Kopru Petrinjo ... Ko smo že pri Danilu Petrinji, tako rekoč ustanovitelju koprske Luke: le malokdo je zares verjel v ta projekt, kajti tedaj je bila na pohodu predvsem inercija, češ, saj imamo Reko, iz Kopra se ne bo nikoli izcimilo nič pametnega. No, zdaj je koprsko pristanišče nekajkrat večje in podjetnejše od reškega. Potrebna je bila tudi neizmerna trmoglavost, da se je naredilo železnico, prvo, ki je ni hotela plačati federacija in je padla na pleča izključno »republiških« financ. Mimogrede: deset ali dvajset let pozneje je celotna Jugoslavija zbirala denar za tedaj »izjemno nujno« železnico Titograd-Drač, po kateri je menda res zapeljalo kakega pol ducata vlakov.