Vse ostalo pa povozi sam po sebi. Novinar z Dela je začel pogovor z vprašanjem, češ da je Alenka Pinterič nekje zapisala, da »vedno padem na noge« in da sem očitno človek za vse režime, saj se prilagodim vsakomur, da pridem ’ven’ nepoškodovan. Pri tem sem najprej prezrl, da je bilo vprašanje v osnovi zastavljeno diskvalifikatorsko. Doslej sem živel štiri leta v Hitlerjevem rajhu, potem v socialistični Jugoslaviji, zdaj pa v slovenski državi, saj nisem kriv, da sem se rodil leta 1940 in da sem imel 1990. petdeset let. Medtem sem se moral izšolati, najti poklic in smisel na svetu, se zaposliti in živeti. In pisati po svojih sposobnostih najboljše, pisal pa sem lahko le o času in sistemu, v katerem sem živel. Ali v prejšnjem sistemu ne bi smel pisati? Ali pa bi moral zdaj nehati, ker sem pisal že v prejšnjem sistemu? Edino relevantno je pogledati, kaj sem pisal. Ne bi bil prvi in edini, ki bi pisal servilno do sistema. A nisem, imel sem tudi težave, ko sem poskušal biti dober slovenski komediograf. Isto želim v novem režimu. Če kdo iz tega sklepa, da sem za vse režime, ergo tudi sem.