Debeljak: Bilo je v Bovcu, ko naj bi snemali neko reklamo. To konkretno pomeni, da sem bil jaz v zraku kamerman, moj kolega, prav tako izkušen padalec, pa »igralec«. Srali smo ga že na začetku, ko nihče ni gledal natančno na višinomer, niti pilot. Skočili smo s tisočke, vendar smo vsi mislili, da smo na tisoč petsto. V prostem padu sem seveda gledal kolega skozi okular kamere, kako je po zraku nekaj izvajal. Vsa sreča, da je on zaznal, da nekaj ni v redu, da sva prenizko. Potegnil sem ročico in dobesedno zletel v krošnje dreves. Sekundo kasneje in mislim, da se danes tukaj ne bi z vami pogovarjal. Potem ko smo šli na pivo, smo se čudno gledali in nihče ni imel pametnega komentarja. Jasno je, da smo bili preveč zagledani vase in smo izgubili tisti občutek za previdnost, ki ga moraš imeti vseskozi s seboj. Ko koncentracija pade na ničlo, si v največji nevarnosti. Nič mi ni pomagalo, da sem bil že kar nekaj časa učitelj padalstva in imel opravljenih čez dva tisoč skokov. Če bi pilot vodil letalo malo bolj desno, bi se razbil na skalah.