V koči, dvesto metrov pod vrhom sem našel svoje štiri sopotnike, ki so si medtem premislili in brez težav prištopali do vrha, preostala dva pa sta prespala v kombiju. Sonce je že zašlo, a sem se iz gole trme vseeno odpravil po kamenju proti vrhu vozna cesta se namreč konča pri koči. Moje noge so bile precej manj trmaste od mene, pa še megla se je pripodila od nekod. Za fotografiranje je bilo pretemno. Zato mi ni ostalo drugega kot počakati do jutra. Nerodna reč, če vemo, da temperatura ponoči pade na ničlo, na sebi pa sem imel le kratke hlače in majico brez rokavov.