Igor je pognal skozi skoraj prazne praznične manhattanske ceste, tako da smo se v filmskem ostrem rezu znašli v še bolj spokojnem Harlemu in pred odprtim barčkom. Z Igorjem sva se vihravo podala v harlemsko gostilnico, Božo pa je lagodno racal za nama. Ko sva stopila v gostinski interier, je najina glasnost padla na ničlo. Navajena hrupnih in razposajenih newyorških pivskih shajališč naju je spodrezala tihotna spokojnost harlemskega bistroja. Nekaj miz, za katerimi so praznično slovesno sedeli moški srednjih let, le dva sta bila nekoliko mlajša, z rdečim cvetom na suknjičih. Fantje so se priklonili delavskemu prazniku kot nekoč po Evropi. Mama mi je pripovedovala spomin iz svojega otroštva z začetka tega stoletja: če so prvega maja srečali moškega, ki je z rdečim nageljnom mirno in dostojanstveno korakal proti Rožniku, je tiho završalo: Soci!