Komunizem in njegov totalitarizem sta zgodovina. Tako ju je treba obravnavati. Včerajšnji komunisti so lahko danes demokrati, v tem ni nobenega problema. Toda da bo tudi v naši zavesti postal to, kar je, se pravi zgodovina, si ga moramo najprej v celoti priklicati v spomin. In ko se bo to zgodilo, bomo razumeli, da ne smemo ničesar pozabiti. Še najmanj življenj, ki jih je ta sistem uničil ali poškodoval. Ne smemo, kakor v nedavni preteklosti, še enkrat pasti na izpitu človeške solidarnosti in se predati brezbrižnosti, pa četudi je to samo solidarnost v spominu. In stvari je treba poimenovati z njihovimi imeni. Sklicevanje na antifašizem tu nič ne pomaga, kajti neizpodbitno drži pravilo: Vsak demokrat je antifašist, ni pa vsak antifašist že demokrat. Diktatorjem in družbenim nasilnežem, ki imajo na vesti zatiranje človekovih svoboščin in pravic, je treba povedati, kar so: diktatorji in nasilneži; in zločincem je treba povedati, kar so: zločinci. In njihove spomenike je treba spraviti s trgov slovenskih mest v muzeje, kjer bodo zgodovinarji in obiskovalci v miru premišljevali o tem, kaj so zlega in kdaj tudi dobrega storili za svoj narod, za in zlasti zoper dostojanstvo in integriteto posameznega človeka. Naj ne bo nobenega maščevanja, nihče naj ne pobere nobenega kamna, nihče naj ne sodi, da ne bo sojen. Vendar pa v imenu kulture in civilizacije ni mogoče braniti spomenikov ljudem, ki so uvedli teror in nekulturo ter Slovenijo za dolga leta spremenili v pokrajino nasilja, strahu in molka. Ne morejo biti njihovi spomeniki več bronasti maliki naše zgodovine, še najmanj demokratičnega časa.