Zato so tisti, ki so odgovorni za tako stanje, grešili na vsaj dveh ravneh: najprej so se izkazali kot slabi administratorji. Spomnimo se, da se je blamaža s prometno zakonodajo začela že ob njenem sprejemu, ko je država pozabila, da bi bilo dobro prometne znake uskladiti z novimi predpisi, in je cestna signalizacija več kot šest mesecev ukazovala eno, zakoni pa drugo: izgovor, da bi za tovrstne spremembe morale poskrbeti občine, je vsaj za moje pojme neresen, saj je bila vlada oziroma vladajoča koalicija tista, ki je zagotovila spremembo prometnih predpisov in bi bilo logično, da bi poskrbela tudi za ustrezno ureditev cestne signalizacije - odgovornost za to pa z ustreznimi odloki ali celo zakoni bodisi prenesla nase, ali pa z njimi to nalogo naložila občinam in potem ostro sankcionirala tiste, ki tega ne bi spoštovali. Že takrat smo nekateri komentatorji opozarjali, da je s tem država padla na izpitu iz osnovne opravilne sposobnosti - oziroma, da so ti zapleti empiričen in nazoren dokaz, da imamo slabo voden in zato neučinkovit državni aparat. Zdaj so stvari postale še hujše, saj je za delovanje pravosodnega sistema, ki je bil v sedmih mesecih lanskega leta sposoben sankcionirati le vsakega dvajsetega hujšega kršitelja prometnih predpisov, po mojem škoda vsakega davkoplačevalskega tolarja: takšno pravosodje namreč ne seje le nezaupanja državljanov v državo, ampak za povrh devalvira tudi delo policistov, ki se bodo že jutri z vso resnostjo lahko vprašali, kakšen smisel sploh ima loviti pijance po cestah, če ti potem dve, tri leta ne pridejo pred sodnika. Zato bi bili prvi, ki bi se morali dvigniti proti takemu stanju, prav sodniki, saj bo sicer povsem umesten sklep, da jim tovrstno stanje očitno ustreza in da bi bili - tudi če bi jim plače prepolovili - za svoje delo še vedno preplačani: pravosodni sistem, ki ni sposoben sankcionirati prometnih prekrškov, ni le zanič, ampak je zelo blizu tega, da bo kratko in malo postal odveč.