In tako se odseli. Vse se podere. Najprej spiš dva dni. Potem se dva dni smejiš kot ponorela. Potem pospraviš njegove reči in jih postaviš pred kontejner. Ja, tako je to... Zgodba, ki se ponavlja. Ki se vedno dogaja drugim. Jožicam, Anam, Marijam, Sonjam, Rahimi, Radojki, Lojzki, Magdaleni... Vedno drugim, nikoli tebi... Vedno si rečeš, to je druga zgodba, to nisem jaz, to se meni ne more zgoditi, to piše v knjigah, to igrajo v gledališču, to ni moj film... Pa je. Oja, pa je! Najprej sem poskusila z novim. Mlajšim. Vam povem: ne priporočam! Prvi teden je v redu. Mladenič se trudi in trudi. Išče erogene cone, domišljija mu dela sto na uro, gara kot za stavo, svoja manjkajoča leta bi rad nadoknadil z vzdržljivostjo, zadržuje se, stiska zobe, miga z ritjo,... Prav smešno, vam rečem... Potem pa nenadoma ugotoviš, da se ti po stanovanju sprehajata dva otroka. Tvoj in malo večji Ojdip. Zato hitro skleneš: "Zbogom! Adijo! Čao mali! Bilo je fino, ampak... Arrivederci! Bay, bay!" Seveda pa morate biti zelo pazljivi... Ne sme vas pretentati njegov otožno motni pogled, ko stoji s culico na pragu vašega stanovanja, pogled mokrega psička, ki ga nima nihče več rad... Na koncu še vedno drži tisti pregovor: "Ko sa decom spava, probudi se popišan." Vse je ena samo tekmovanje v vzdržljivosti, prave moči pa nobene. Na koncu vedno spoznaš, da mladec išče samo mamo. Mamo s stanovanjem in z zajtrkom v postelji... Potem sem poskusila s starejšimi. Groza. Mlahava groza, ki smrdi po pivu. Smrčanje. Težave z gastritisom, plešavostjo in srcem. Za nameček pa še žalostne zgodbe o hudobni ženi, ki pa jo nikakor ne more zapustiti, ker je revica nebogljena in betežna. Na koncu pa seveda opaziš, da ga najbolj moti tvoj otrok. Vse bi še prenesel, tvojega otroka pa ne! Nikakor! Pred njim se počuti krivega. Spominja ga na njegovega otroka... Na koncu ima takšno slabo vest, da mu odpovejo vse funkcije. Tudi posteljne. Na koncu se samo še opravičuje. "Oprosti. To se mi je zgodilo prvič. Najbrž zato, ker te imam preveč rad." Ko spoka svoje robce in turistične prospekte, ki jih je neprestano prinašal, da bi lahko skupaj sanjala o eksotičnih potovanjih, si oddahneš. Resnično oddahneš. Sama si. Ti in tvoj mali... Vroče je. Svinjsko je vroče. Vem, radi bi zmagali... Ždite na svoji strani zrcala in me opazujete. Prav, nobene prisile... Naj sama pove, kdo je, naj se izblebeta, naj sama sleče plašč, da vidimo, kaj je nakradla! Mislite, da ste inteligentni, da me boste zašili s tem, ko me pustite pri miru, v tej sobi, pod drobnogledom... Čas dela za vas, si mislite. In res je tako... Samo vaš čas je... Mojega ni več... Moj čas ste ukinili. Že zdavnaj! Postavili ste meje. In mi smo vam dovolili. Vi ste zdaj tam, in mi smo tu. Ne uporabljamo več sile, pravite. Nobenih meril, pravite. Samo denar, edino merilo, ki izbira: to ja, tega ne, to je dobro, to je zanič, to mi je všeč, to pa ne! Nobene sile več, o, to pa že ne, raje pustimo, da se sami med sabo zgrizejo. Neeeeeeeee! Jaz se že ne bom slekla! Vseeno mi je, če padem, če vstanem, če poletim, vseeno, kdo sem, kaj sem, kam grem... Tisoč imen in samo eno pravo, tisoč usod in samo ena moja... Na obrobju, v kotu stisnjena, zaklenjena, neopazna, daleč od oči, daleč od srca, vse v enem, tista, ki gre mimo tebe, na ulici, v trgovini, ki se stiska v dvigalu, ki ima vonj, ki diši, ki smrdi, tista, ki je ne boš nikoli opazil, ker se boš ozrl stran, ker te je groza, ker te je sram, ker misliš, da je nora, zblojena, na obrobju, v kotu stisnjena, zaklenjena, neopazna, daleč od oči, daleč od srca, tista, ki si jo zapustil, usoda, narobe odločitev, lačna je, žejna, ljubezni, pozornosti, odpisali smo jo, njeno ime, njen poklic, njeno poslanstvo, zdaj gremo mimo, naj stoji v vrsti, naj čaka, brez imena, čez noč sem brez imena, brez usode, še včeraj sem bila, si bil, danes sva nič, grejo mimo, vsi grejo mimo, ker sem na obrobju, v kotu stisnjena, zaklenjena, neopazna, daleč od oči, daleč od srca, vaša slaba vest, tisočkratna, družbeni poizkus, poizkus vzdržljivosti, literatura, tema za črno kroniko, oja, poznala sem jo, oja, sebe, njo, tebe, ki boš morda jutri, imela je lep glas, zveneč, prišla je od daleč, ni imela sreče, najraje je pela, oja, poznala sem jo, bila je na obrobju, v kotu stisnjena, zaklenjena, neopazna, daleč od oči, daleč od srca, imela je otroka, malega, ostala je sama, po svoji krivdi, vedno samo po svoji, krivdi, oja, poznala sem jo, ni se hotela prilagoditi, ni hotela dvigniti krila, pokazati beder, pasti na hrbet, tekla je k otroku, jokala ob njegovi posteljici, pela mu je, kadar ji je bilo preveč hudo, nosila ga je na rokah, mu dala ime, oja poznala sem ju, večkrat sem ju srečala v parku, otrok se je igral s tujimi igračami, hotel je svoje, oja, svoje igrače, potem je dobila delo, bila sama na obrobju, v kotu stisnjena, zaklenjena, neopazna, daleč od oči, daleč od srca, so ji rekli, da lahko dela ves dan, pomiva kozarce, čisti po kotih, streže za mizami, seda na kolena, se smehlja, potega vodo, splahuje, razdira, sestavlja, odhaja in prihaja, spi na nogah, z odprtimi očmi, oja, poznam jo, oja, poznam ju, njo in njenega malega, njenega Gregorja, včasih sta sedela v parku, ko smo šli mimo, obrnili smo se stran, takšnim bi bilo treba otroka enostavno vzeti, oja, takšnim, ki ne razumejo, ki še vedno živijo v preteklosti, ki niso sposobni živeti na obrobju, v kotu stisnjeni, zaklenjeni, neopazni, daleč od oči, daleč od srca, oja, poznala sem ju, včasih sem ji podržala njenega malega, ko je stekla v trgovino, ni hotela, da bi jo zalotili skupaj z malim, ko se je vrnila, je bila vsa žareča, oja, dobro sem jo poznala, bila je na obrobju, v kotu stisnjena, zaklenjena, neopazna, daleč od oči, daleč od srca, ko je zadremala na klopi v parku, si ni mislila, ni pričakovala, otrok se je igral, njen Gregor, na drugi strani zelenice pa cesta, drveča, hitra, piskajoča, ki švigne mimo, ki brezobzirno plane skozi, bila je utrujena, roke je sklenila v naročju, oja, poznala sem jo, sklonila je glavo, "Gregor, mamica je utrujena, kar igraj se tu pred mano, v pesku", na drugi strani ceste, drveče, hitre, piskajoče, pa drugi otroci, drugačni, spuščajo zmaja, tekajo po zelenici, vreščijo, stegujejo roke, njihov vrisk preglasijo avtomobili, ki zdrve mimo, rdeči, rumeni, veliki, majhni, takšni bleščeči, s kromiranimi odbijači in s prikolicami, z ogromnimi kolesi, kolesi kot valjarji, mali Gregor pogleda svojo mamo, ona dremlje, kinka, glava ji pada na prsi, vso noč je brisala kozarce, spuščala vodo, sedala na kolena, se smehljala, spala z odprtimi očmi, oja, poznala sem ju, dobro sem ju poznala, Gregor gleda svojo mamo, želi si igračko, tudi on bi spuščal zmaja, visoko v nebo, čisto do oblakov, čisto do angelov, ona pa dremlje, prijetno je, stegnila je noge, prekrižala roke na prsih, glava ji je kinknila, vetrc pihlja prijazno, na nebu pa zmaj in otroci, ki ga na drugi strani ceste vlečejo po travniku, Gregor gleda svojo mamo, Gregor gleda otroke, Gregor gleda zmaja, dvigne ročici in odraca prek ceste...