Nič več ne prijateljujem z moškimi; moja življenjska maksima, da ljubim nasprotni spol, tovrstna druženja so namreč zanesljiva, telefonski pogovori pa prijetni, je v teh dneh zaradi neke druge trditve rahlo zbledela. Da, ženske so nemogoče, a so vendarle boljše prijateljice od moških. Ali pa sem le jaz imela smolo z moškimi prijatelji, kajti tudi zadnja oporišča prijateljevanja z NJIMI so propadla, odkar so dobili punce. Od tedaj me ne kličejo in se ne oglašajo; ko se srečamo na ulici, je pogovor izjemno bled. V čem je finta, se vprašam, zakaj imajo ti prijatelji tako omehčane noge? Ne tako dolgo nazaj smo klepetali ure in ure, izmenjavali knjige, zgoščenke in DVD, zdaj pa, odkar se ponašajo z lepšimi polovicami, se vedejo, kot da so z nekega drugega planeta padli na glavo in doživeli lažji pretres možganov. Moje punce, tudi ko so zaljubljene, najdejo čas za sporočilce ali krajše srečanje, preden jih pobje odpeljejo v mračne gozdičke na obrobjih Zagreba, nekoč bližnji prijatelji, nekateri blizu štiridesetih, pa se vedejo kot bedaki in pozabljajo na staro prijateljico in filozofski rek o lepotah druženja.