Nemci, ki so bili kulturen narod z izjemno inteligenco, so takorekoč na enak način leta 1914 podprli nemško iredento in nemško osvajalno vojno. Thomas Mann, ki se je pred drugo svetovno vojno obrnil proti Hitlerju, je leta 1914 podprl nemštvo in njegovo osvajalstvo. Podpore teh intelektualcev so enake sedanjim srbskim. Nemški intelektualci so takrat govorili o kulturnem poslanstvu Nemčije v svetu, o vojni kulture zoper Francoze in Angleže, ki da so plutokrati, zgolj ekonomisti, utilitaristi, in da izgubljajo posluh za pravo kulturo, osebo, skupnost. Predvsem pa so Nemci zanikali, da je vojna osvajalna. Podobne stvari je v Mladini pred kratkim omenjal Kalajić, ki je eden izmed prvakov ultradesnega srbskega nacionalizma. Če se je lahko zaslepil tako velik narod, kot so Nemci, zakaj se ne bi Srbi? Srbska inteligenca, ki ni samo sebe cepila zoper gentilizem, nacionalizem in pogoltnost po ozemlju, se je avtofascinirala in avtodemonizirala. Ta pogoltnost se najlažje racionalizira z iredento, z bojem za brate in s sakralizacijo, kajti to pomeni odreševanje neodrešenih bratov. To je sedaj sveta narodna vojna, ki ima še psevdoversko konotacijo, da vsak Srb, ki pade na fronti, pade za dobro, in da je z vsakim Hrvatom, ki se ga pokonča, pokončano zlo. Zelo rad bi, da bi prišlo med Srbi do streznitve, vendar bo potrebna ogromna moralna moč nove srbske intelektualne elite, da bo prekvasila srbsko zavest. Vprašanje je, če se bo to lahko zgodilo pred neko večjo katastrofo. Tudi Nemci niso mogli končati s svojo iluzijo o osvojitvi sveta po prvi svetovni vojni. Odnehali so šele takrat, ko so bili popolnoma strti, po drugi svetovni vojni.