Z začetkom prve svetovne vojne je bilo konec dolgega obdobja denarne stabilnosti v Evropi. Količina tiskanega denarja, ki ga je vsaka država imela v obtoku, je do vojne temeljila na količini zlata, ki ga je imela vsaka država v državni blagajni. V vojni pa so morale države vzdrževati veliko več vojakov in jih tudi dobro oborožiti, zato so tiskale denar brez kritja. Denar je pri tem izgubljal vrednost. Cene so hitreje rasle tudi zaradi pomanjkanja nevojaških izdelkov. Inflacija je povzročila propad mnogih podjetij, ki so temeljila na denarnem kapitalu. Po prvi svetovni vojni nobeni državi ni več uspelo vzpostaviti vrednosti denarja na zlati podlagi. Velika uničevalnost in nemoč navadnih ljudi, da bi se temu klanju izognili, sta v zavesti evropskega človeka povzročili globok duhovni pretres. Hitro razvijajoča se tehnologija, ki je do vojne še vlivala občutek optimizma, se je obrnila proti človeku. Pomagala ga je uničevati. Občutek ničvrednosti človeškega življenja so neposredno po vojni izražali umetniki. Gertrude Stein, pri kateri so se zbirali v takratnem svetovnem kulturnem središču, v Parizu, jih je imenovala »izgubljena generacija«, generacija, ki je padla na frontah.