In vse kaže, da je privlačnost tega filma prav v tem, da je v njem ljubezenska sapa močnejša od vojnega viharja, saj iz afriške puščave sega vse tja do zapuščenega italijanskega samostana, kjer vojaška bolniška sestra (Juliette Binoche) z negovanjem smrti zapisanega Almasyja nemara celi svojo rano ob izgubi svojega fanta, ki je padel na fronti. Skratka, vsaka ljubezen je tukaj nenehno ogrožena s smrtjo (kot se pokaže v erotični epizodi med bolničarko in indijskim poročnikom), medtem ko vsaka smrt ni premagana z ljubeznijo. Obstaja pa še tretja varianta, ko lahko tudi ranjena ljubezen prinese smrt (Katherinin mož je ubil sebe, ko je z letalom verjetno nameraval ubiti vse tri, še ženo in njenega ljubimca). Kar nam da v seštevku in v pitoreskni scenografiji, obdani z atmosfero skrivnosti in nevarnosti, intenzivne emocionalne partije, ki jih znajo Ralph Fiennes kot Almasy, Kristin Scott Thomas kot Katherine in Juliette Binoche odigrati z izjemno preciznostjo.