Če beremo to imenitno knjigo pridig, kaj kmalu razumemo, zakaj je bil Svetokriški televizija, radio in časopis obenem. Ni bil le mojster humorja, baročnega stila in ljudskega jezika, ampak je bil prinašalec najbolj zanimivih in nenavadnih zgodbic. O vdovi, katere mož naj bi padel na fronti, pa se je takoj poročila na novo in ta zgodba se ji je ponovila še trikrat, tako da se je po vojni znašla naenkrat kar s štirimi zakonskimi možmi. O nabritem fajmoštru, ki je dokazoval študentovemu očetu, da je njegov sin tepec, ker ne zna odgovoriti na nobeno vprašanje. Fajmošter je namreč peljal študenta po pokopališču in ga spraševal, če pozna tega umrlega, pa onega in spet tega. Študent, ki je dolga leta zdoma, mu je venomer odgovarjal z nescio »ne poznam«. O nekomu, ki je umrl prav med tem, ko je z žensko nečistost tribal. Ženska od strahu priteče k Svetokriškemu k spovedi, on pa ji razloži, da je pokojnik veliko grešil, vendar ko bi se še pred pol ure spokoril, bi dobil odpuščanje, tako pa je z zadnjim grehom vago obložil, božjo potrpežljivost prevagal inu se v pekel udrl.