Očitno je, da pasti na dno dna in preživeti, kar glavnemu junaku Benjaminu uspe, lahko pomeni samo še pot navzgor oziroma priložnost za nov začetek. Ja, saj, življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev; kliše, ki pač drži. Jaz sem morda še en klišejski človek. V mladosti so me padci po svoje samo utrdili. Seveda bi marsikateri prijatelj v šali rekel, da sem zajeban, ampak v življenju je treba vzeti, kar se ti ponuja, in si izbojevati tisti prostor na zemlji, kjer si lahko privoščiš, da se ukvarjaš predvsem s sabo in delaš svoje male čudeže. Vsaka knjiga je zame mali čudež, malo novo osebno razodetje. Če ljudje najdejo v zgodbi kaj, kar lahko potegnejo tudi zase, je seveda toliko bolje. Literarni poklic je kot vsak drug, čeprav mogoče po svoje težji, ker zahteva intenzivno ukvarjanje s sabo in poglabljanje vase. Ne odpušča napak oziroma jih veliko teže od manj kompleksnih dejavnosti. Če denimo skoplješ meter preglobok jarek, ga je lahko zasuti. Če pa si pozabil napisati nekaj, kar bi te veliko bolj temeljno opredelilo, ali če si to naredil zelo slabo, si zlasti sebi naredil veliko škodo. Sicer pa je literatura oz. literarni svet s knjigami zdaj enako koruptiven kot vsak drug, in zato tudi zelo plitev, vsaj v segmentu »posla«. Ravno tisti, ki mislijo, da so največje gibalo nečesa, se pogosto izkažejo nasprotno, saj ni kje vzeti globine, ki te gradi na daljši rok. Marsikateri polliterat ali literarni aparatčik je rakasta tvorba, ki jo življenje sčasoma sesuje samo od sebe.