va Mimica s Koga. Zanimivo je, da je Listova govorila samo nemško, Truda Schröbel pa slovensko in je z otroki prepevala slovenske pesmi. V vrtec na Kogu je hodilo 10 do 12 otrok. Ukinjen je bil še istega leta.328 Za izvenšolsko vzgojo mladine in otrok so Nemci organizirali Deutsche Jugend (DJ), Hitlerjugend (HJ) in BDM – Bund deutsche Mädel. Vse te skupine so imele svoje »apele« na novo zgrajenem telovadišču. Po pozdravu z zastavo so telovadili in igrali nogomet. Vodje teh organizacij so bili Vlado List iz Vodranec, Puklavec s Koga in neki Tišman iz Središča. List je obiskoval več tečajev, govoril je samo nemško. Mladini je grozil, če ga ni pozdravljala s fašističnim pozdravom. Ko je leta 1944 dobil poziv v nemško vojsko, je pobegnil k partizanom in po vojni postal poročnik – tankist v JA.329 Mladi se niso želeli vključevati v te organizacije in so se srečanj udeleževali zelo neredno. Za mladino je nova oblast organizirala delovno službo po vzorcu Arbeitsdiensta. Le redki so se lahko izognili tej obveznosti. Vse te ugodnosti, ki jih je nudila okupacijska oblast, je bilo treba na neki način vrniti. Že konec leta 1941 in v začetku 1942 so bili organizirani darilni dnevi oziroma državne ali okrožne nabirke. V okviru ŠDZ je bila organizirana »zimska pomoč« (Wintershilfswerk), za katero so zbirali prispevke dvakrat mesečno v obliki cestnih in hišnih »zbirc«. Pomoč v obliki bonov za živež in oblačilih je bila, po posebni uredbi, namenjena družinam z več otroki in starim ter onemoglim ljudem. Razdelitev je bila običajno zelo pristranska in odvisna od politične opredelitve.330 Prebivalci Jeruzalemskih goric se pri tej akciji zbiranja prostovoljnih prispevkov (za razliko od Ormoža) niso preveč izkazali, tako da so bili krajevni politični dejavniki klicani na odgovornost. Vsekakor ta podatek kaže zanimivo podobo upadanja privrženosti »veliki ideji«. Od julija 1942. so potekale mobilizacije za redno nemško vojsko. Mobilizirali so letnike od 1910 do 1927. Iz tedanje občine Kog je bilo mobiliziranih 120 ljudi, od katerih se jih mnogo ni nikoli več vrnilo, ker so padli na bojiščih II. svetovne vojne.331 Čeprav je zgledalo, da so okupatorske oblasti s prisilnim delom zgradile lepe občinske ceste, podrobnejša analiza pokaže, da so bile te ceste speljane od okrajnih cest do Kodolitscheve in Kojčeve hiše.332 Nova oblast je naletela na prvi pasivni odpor, ko so onemogočili nove investicije v kmetijske obrate pri velikih posestnikih, nekaj pozneje pa še pri srednjih in malih kmetih, ki so sicer dobivali tudi prehranjevalne karte, zato so dalj časa »verovali v novi red«. S trajanjem vojne je življenjski standard čedalje bolj padal, ne sicer pri vseh slojih, temveč postopoma od bogatejših kmetov do viničarjev. Plače so ostajale iste, zmanjšali pa so se obroki na karte in podpore. Svoj višek je pomanjkanje doseglo v zaključnih vojnih operacijah v okolici Koga, Gomile in Jastrebcev.