vse in izglasoval legalizacijo uvoza zdravil, ki jih je odobrila FDA, iz Kanade in Evrope. In tokrat niso zahtevali, da ministrstvo za zdravje potrdi, da je to varno. Ni bilo »izhoda«. Ta ukrep je bil rezultat potezne sile, ki jo je to vprašanje dobilo v javnosti. Združenje Ameriško farmacevtsko raziskovanje in proizvajalci (PhRMA) je razburjeno pozvalo senat, naj ta zakon prepreči. In jasno, triinpetdeset senatorjev je podpisalo in na svoje kolege naslovilo pismo »mali pišček«*, v katerem je opozarjalo, da bi legalizacija uvoza iz Kanade privedla do tega, da bi nebo padlo na zemljo. Pozneje je časopis The New York Times poročal, da je pismo v obtok med senatorje spravilo združenje PhRMA. V odgovor na to je senator Rick Santorum (republikanec, Pennsylvania) zatrdil, da je on sam dal pobudo za to pismo, priznal pa je, da ga je PhRMA dejansko spravila v obtok. »Nimam časa hoditi okrog in iskati vseh teh ljudi, da ga podpišejo,« je razložil.12 Pozneje leta 2003 je prišlo do precejšnjega pritiska, da bi dovolili uvažanje zdravil iz Kanade v okviru programa Medicare, toda kongres se je uprl in ostal zvest veliki farmaciji z zahtevo, da ministrstvo za zdravje potrdi varnost. Kljub vsemu pa je pozval, da je treba zadevo preučiti in s tem za špranjo odškrnil vrata. Kongres bi bil najbolj zadovoljen, če bi bilo to vprašanje odpravljeno in mu ne bi bilo treba izbirati med volivci in farmacevtsko industrijo, vendar se to ne bo zgodilo. Volivci so odločeni, da dosežejo nekaj popuščanja pri visokih cenah zdravil na recept. S praktičnega vidika je kupovanje zdravil v Kanadi rahlo absurdno. Če nič drugega, zvišuje transakcijske stroške. Toda dejstvo, da je kljub temu še vedno ceneje kupovati v Kanadi, podčrtuje temeljni problem – oblikovanje cen v Združenih državah. Uvažanje zdravil iz Kanade je začasen nadomestni način za reševanje problema, ki ga sploh ne bi smelo biti. Namesto uvažanja zdravil bi bilo dosti bolj smiselno uvoziti kanadski sistem omejevanja cen zdravil.