Travnik obuja spomin na bombnik B-24, ki se je tu zrušil leta 1944, poznavalcem slovenske književnosti pa tudi spomin na Požgano travo, prvo pesniško zbirko Daneta Zajca (1929–2005). Napisana – in izdana leta 1958 – je bila tudi iz spomina na ogenj, ki je bil »brat smrti«, ne le na ogenj, v katerem so zgoreli ameriški letalci, ampak na tistega, ki je isto leto upepelil njegov dom v bližnji Javoršici. Občutljivi petnajstletni fant je takrat prestal najhujše divjanje nemških okupatorjev, požige in poboje. »Kraj, kjer se je dogajalo otroštvo, je lep. Eden najlepših, kar sem jih videl. Narava in ljudje pa sta zvezdi, ki sta se druga od druge odtrgali. Zato nosi lepota mojega kraja zame zmeraj nekaj podtalne grozljivosti ...« A začelo se je skoraj romantično. Dane je že pisal svoj prvi zvezek pesmi in je bil sredi vojne vihre klasični junak polpretekle otroške literature: partizanski kurirček. Potem pa je okoli pokalo; najstarejši brat je padel kot partizan, pozneje še drugi. Pisanje pesmi je veljalo za grešno, zato je tisti zvezek skrival v žlamborju na stari hruški. »Spomladi se je zvezka lotila sinica, ki je rabila gradivo za gnezdo. Tako je bila sinica moja prva molčeča bralka.« Kmalu je v zubljih končalo tudi drevo, skupaj z domačijo in vsem, kar so Zajčevi imeli. To je »zaznamovalo vse moje življenje in seveda tudi ravnanje tega življenja«.