Življenjska zgodba Petra Kapša je kot roman in tudi prim. Kapš jo tako pripoveduje: zanimivo in slikovito, lahkotno in dramatično, opisno ali v dvogovoru, predvsem pa plastično in realistično. Kot najstarejši od treh Kapševih sinov iz Hreljina, vasice v Poljanski dolini ob Kolpi, rojen leta 1938, je med vojno ostal brez očeta, ki je padel kot partizan v italijanski roški ofenzivi leta 1943. Očetu so po vojni priznali spomenico 1941, vendar to Kapševi vdovi in trem otrokom ni kaj prida pomagalo: imeli so preveč zemlje, kamnite in nerodovitne, s katero so imeli samo delo, koristi pa komaj toliko, da so se revno preživeli. Kakšni so bili ti partizanski kraji še lep čas po vojni, pove tudi to, da je Peter osnovno šolo končal ob petrolejki; spominja se, kako možaki, ko so v šoli prvič slišali radio, ki ga je gnal dinamo, niso verjeli, da to res govorijo v Ljubljani in so mislili, da se kdo skriva v škatli. Pri elektrifikaciji Poljanske doline je delal prav mladi Peter Kapš, ki po končani nižji gimnaziji (današnji osemletki) v Črnomlju ni bil sprejet na novomeško učiteljišče in se je za leto dni zaposlil kot delavec pri Elektru Kočevje. V Črnomlju se je, nemiren kot je bil, da mu ni bilo treba popoldne sedeti pri učnih urah v internatu, vpisal v vse mogoče krožke, tako se je učil klavir, postal filatelist, igral v godbi na pihala in počel še marsikaj. Vsako soboto pa je, nedoleten fantič, po končanem pouku vzel pot pod noge in jo mahnil 30 km peš domov v odmaknjeni Hreljin, v nedeljo pa s svežim perilom nazaj v črnomaljski internat.