da lahko kaj zabrusila. Nato pa smo zaslišale, kako se je pred vrati glasno smejal. »Žgoleče ptičice,« je zagodrnjala Amanda. »Tako bo strmel, da mu bo še ogorek cigare padel iz ust! Toda najprej moram poskrbeti še za druge članice našega benda.« »Benda!« je rekla Rožica, ko je Amanda odšla iz kuhinje, da bi poklicala Eleonore. »Bend sem si pa vedno čisto drugače predstavljala. Raje sploh ne pomislim na nedeljo.« »Saj še ni gotovo, da bomo res lahko nastopile,« sem jo poskušala pomiriti. »Konec koncev se mora s tem strinjati tudi žirija.« »Ne vem,« je spet zavzdihnila Rožica. »Kolikor poznam Amando, ji bo tudi to uspelo.« Kakor da bi hotela potrditi njene besede, se je nekaj hipov zatem v kuhinjo vrnila naša gospodinjska pomočnica in si na ves glas žvižgala pesem skupine Supremes. »Kaj je rekla Eleonore?« sem vprašala. »Je pripravljena poskrbeti za Homerja?« »Seveda!« je zasijala Amanda. »Dejala je, da morajo plemiči držati skupaj – pa če so obubožani ali ne. Modra kri je morda kri! Kar takoj sem ji dala naslov.« »Tipično za Eleonore!« je vzkliknila Rožica, jaz pa sem bila neizmerno vesela, da se je končno spet smejala. »Poleg tega pa nas je še nekaj prosila,« je nadaljevala Amanda. »Preden se jutri dobimo pri njej, moramo iti po Figo v živalsko zavetišče. Skupaj z dvojčicama so sklenile, da bodo skrbele zanj. Menijo, da se mu bo pri njih gotovo godilo bolje kot tam.«