Marina Uzelac meni, da je sistem za obravnavo te populacije napačen: »Slovenija te otroke obravnava po liniji najmanjšega odpora in se sploh ne zaveda odgovornosti do njih.« Dodaja, da imajo druge evropske države veliko večjo zavest za pomoč tej ranljivi skupini. Pri nas so mladostniki zaprti v Centru za tujce ali pa prepuščeni sami sebi v azilnem domu. Opozarja tudi, da jih precej azilni dom zapusti po nekaj mesecih čakanja, ko spoznajo, da jih Slovenija ne bo zaščitila in jim dala priložnosti. Postopki za pridobitev azila so dolgotrajni, odločbe pa pogosto zavrnjene zaradi nepravilnosti v postopkih in podobnih birokratskih zadev. Vsebina, prošnja, okoliščine otroka, ki se je znašel daleč od doma, so prezrte. Slovenska filantropija ves čas daje pobude za ureditev razmer za tuje otroke, ki pristanejo v Sloveniji. Želijo si urejene stanovanjske skupnosti, kjer bi bili otroci pod štiriindvajseturnim nadzorom usposobljenih socialnih delavcev, pa tudi možnosti za izobraževanje. Edini mladoletni prosilec za azil trenutno čaka na odobritev vloge že dobro leto, ta čas pa mu je na voljo izobraževalni program PUM ter tečaj slovenskega jezika, ki je po mnenju Uzelacove premalo intenziven, da bi fantu omogočil vstop v redno srednjo šolo. Fant, ki prihaja iz afriških držav, bi rad postal slovenski mizar. Na papirju ima pravico do tega, v resnici pa je strpan v program PUM. To je zgolj izobraževalni program za slovenske srednješolce, ki so zaradi neuspešnosti padli iz sistema.