Nekoliko pozneje, ko je bilo na sporedu ostalih sedem srečanj, pa se je seveda neodvisno od dogajanja drugod vse začelo in končalo z obračunom na štadionu Santiago Bernabeu. Slabša forma Milana gor ali dol; ko se je oglasila prepoznavna glasba lige prvakov in se je prvič v zgodovini na igrišču hkrati znašlo kar šestnajst naslovov evropskega prvaka, je šlo za enega največjih derbijev stare celine in vsem ostalim so pripadle zgolj drobtinice. Zaradi pravkar omenjene slabše forme gostov iz svetovne prestolnice mode je bil domači kraljevi klub na čelu z v srcu zagotovo nekoliko razdvojenim Kakajem izrazit favorit in le malokdo je pričakoval kaj drugega kot njegovo zanesljivo zmago. Temu primero je beli balet praktično takoj zagospodaril na igrišču. Bi pa verjetno rdeče-črni s pomočjo belgijske sodniške trojke, ki na začudenje vsega sveta več kot očitnega prekrška Gianluce Zambrotte nad Karimom Benzemajem ni kaznovala z enajstmetrovko, uvodni nalet celo preživeli, če jim jo ne bi zagodel petokolonaš. Tekla je 19. minuta in zdelo se je, da se je akcija Reala končala s podpovprečnim strelom Estebana Granera, ko si je Brazilec na vratih gostov Dida privoščil še eno v dolgoletnem nizu svojih nerazumljivih neumnosti. Žogo je že držal v svojih rokah in razmišljal o tem, kako bi začel novi napad, ko mu je padla iz rok, ga zadela v koleno in končala na nogah kapetana gostiteljev Raula. V tistem trenutku še drugega najboljšega strelca v zgodovini evropskih pokalov, sekundo pozneje pa že nogometaša, ki se je na vrhu večne lestvice izenačil s svojim nocojšnjim nasprotnikom Filippom Inzaghijem. Real se je s podarjenim vodstvom v veliki meri zadovoljil in je prenehal s pritiskanjem; tudi zato, ker si Milan ni znal priigrati ničesar omembe vrednega in je bil ob odhodu na odmor med polčasoma videti, kot da niti pomotoma ne more priti do izenačenja, kaj šele do česa več. Tako je bilo tudi v prve četrt ure nadaljevanja, toda nato je tekma krenila v povsem drugo smer. Za vse je bil kriv strel Andree Pirla, ki je v 62. minuti iz praktično ničesar z velike oddaljenosti presenetil zelo slabo postavljenega domačega vratarja Ikerja Casillasa in izid je izenačil. Real je zato, da si je od šoka opomogel potreboval kakih deset minut, njegova smola pa je bila v tem, da ga je že pet minut po izenačenju Casillas polomil še precej bolj in Patu dovolil zadetek iz protinapada. Toda, kot rečeno, se je Real pobral in drugačne načrte in s porazom se ni strinjal predvsem Royston Drenthe, ki je v 76. minuti zadel s strelom od daleč. Toda tudi to še ni bilo v se. V 88. minuti je še enkrat udaril povsem prebujeni Pato in na papirju skromnemu Milanu prinesel nepričakovano, veliko in zlata vredno zmago.