Igra je potekala sama od sebe. Najglasnejša med šestimi finalisti sta bila, kdo drugi kot Franko in Vitorio, vendar tudi drugi pari niso bili od muh. Skratka, glasna in nevarna. Njuni gibi med igro so bili mirni in premišljeni. Nasprotniki so popolnoma uigrani v istem ritmu, le enkrat ali dvakrat se je zgodilo, da je kdo padel iz ritma, a to je bila zagotovo taktika. Pari, ki so še imeli možnost za zmago, so počasi odpadali, ostali so le še trije. Vitorio in Franko sta ves čas igrala na meji. Njuno metanje je bilo tako tvegano, da je bila kri nasprotnikov venomer tik pod vreliščem. Čeprav gre pri finalistih skorajda za prave profesionalce, ki pri igranju more besedne zveze fair play oziroma besede poštenost ne poznajo, je izbruh čustev neizbežen. Razpon čustev, ki se spremenijo v minuti, je neverjeten. Od strastne jeze do mazohizma, od popolne mirnosti do popolne vznemirjenosti. Reakcije finalistov so popolnoma nepredvidljive, od ciničnih nasmeškov do hihitanja za prazen nič. Mora je znanost. Čeprav se ne igra za denar, najpogosteje le za pršut in pokal, poceni večerjo pa tako ali tako dobijo vsi tekmovalci, je bil boj oster do zadnjega diha. Franko in Vitorio sta zasluženo drvela novi zmagi naproti. Napetost v dvorani je rasla in bilo je vse tiše. Slišalo se je le vpitje finalistov. Pravil, fint in goljufij je bilo tudi tokrat veliko. A ker sem še premlad in imam z igranjem more še premalo izkušenj, vam pravzaprav vseh goljufivih kombinacij ne znam razložiti, čeprav so mi jih našteli in razložili več kot sto. Poznam jih preslabo, da bi si upal pokomentirati taktiko zmagovalcev. Kakorkoli, Franko in Vitorio sta ponovno dokazala, da sta carja, saj v mori cantadi lahko zmagajo le carji. n