Moj oce je imel pljucnega raka, ki se mu je kasneje razsiril na kosti. Ko je bil v zadnjem stadiju sprejet na pohorje je imel ze tako mocne bolecine da ni mogel vec sam hodit. ceprav so za to vedeli, smo ga drugi dan nasli z zlomljenimi zobmi. In veste zakaj? ponoci je hotel na wc, in ni imel ograje in je padel iz postelje. Dobro, najhuje sele pride. Ko sem zahteval pojasnilo sem lahko precital zapisnik. G:......... je ponoci plezal iz pvega nadstropja po stopnicah. ne vedo kako se je to zgodilo, vendar ga je dezurna sestra nasla v pritlicju. Ko sem to ocetu povedal, je rekel da naj jim razlozim da je dovolj star da ve kje so stopnice. Niti enega opravicila nismo dobili. Ni si upal niti pit cesa niti jest, vse na skrivaj ko smo vsi stali okoli njega na obisku. Si mislite kako si naredijo red da s temi bolniki ja nimajo prevec dela. Oceta zdaj ze ni vec med nami, clovek pa se se vedno obsoja, zakaj ni bil bolj odlocen, bi mu mogoce vsaj olajsal kako bolecino. Vsaka cast pa onkoloskemu v Ljubljani, ki v takih primerih res zna stati ob strani svojcem. Tam, je prezivel zadnjih 10 dni svojega zivljenja.