Lifeline je že dolgo znan in priznan v tujini, in prav tamkajšnje izkušnje so pokazale, da je mogoče s telekomunikacijsko tehnologijo in 24-urnim dežurstvom v centru za pomoč s sprejemanjem klicev v sili preprečevati prav situacije, ki neposredno ogrožajo zdravje. Vsak uporabnik te pomoči ima poseben telefon, torej lifeline, ki ga na javno telefonsko omrežje priključi namesto navadnega. Vsak aparat je povezan s tako imenovanim rešilnim rdečim gumbom, brezžičnim sprožilom, ki ga ima uporabnik obešenega okrog vratu ali pa ga nosi kot uro. Če pade iz postelje ali ga na vrtu pred hišo nenadoma obide slabost in od aparata lifeline ni oddaljen več kot 25 metrov, lahko s pritiskom na gumb sproži klic na pomoč. Telefon ga nato poveže s kom od svojcev, sosedov ali z dežurnim operaterjem v centru. Če uporabnik, na primer, ne more govoriti z operaterjem v centru, ta prek računalnika, ki je prepoznal klicatelja, pogleda v njegovo kartoteko, organizira pomoč in jo tudi nadzoruje. Čeprav je osnovna vloga tehnike lifeline (le) klic, je glavna naloga sistema vendarle zagotoviti pomoč, poskrbeti za občutek varnosti in boljši socialni stik.