Direktor potrebuje lastno žensko: kajti vsakomur svoje, a ne? Pokazala se je že dnevna luč, trgovine se odpirajo, medtem ko kupčije postajajo nepregledne. Mož opazuje svojo ženo, ki nervozno vodi bitko okrog termina pri frizerju, in sicer s tiste strani, kjer je opazil, da so njene prsi že nekoliko neobratujoče. Ampak v njegovem spominu živijo, kakor da so še zmeraj otroci, ki jih je ustvaril in oblikoval. V vsakem primeru, moj bog, kje je zdaj končala moja bodica, da bo spet lahko pregnetel ženo. In ona pripada njemu, ona je njegova last, toliko sadov nam nebo vsekakor podarja. Otrok bo po šoli zdrvel po božanskem bregu hitreje, kot lahko vdihnete, danes vas bo ta otrok, ki je vse nasledil od svojega očeta, pregazil, vsaj prehiti vas lahko vsak trenutek. To majhno stvarjenje je tako razvajeno, da je nenehno z materjo in misli, da bo to trajalo večno. Vendar bi si ta ženska rada kupila mladost v novi trgovini, zato tudi nova frizura. Pred vsemi se želi pokazati in se sprehoditi mimo njih. Pred hišo tega človeka, ki je včeraj v njej hranil zverjad. Tam se sicer hrani divjad, da bi preživela zimo. Ali ni že prej videvala mladeničev po lokalih? Ne glede na to, ali ostanejo ali odidejo, lepi so, dokler tudi oni ne minejo. Ukvarjajo se sami s seboj, kajti veliko morajo opraviti, preden se odpravijo na smučarski konec tedna in trobentajo na svoje prijateljice, pred katerimi stojiš z golimi rokami in se čudiš, kako je lahko na tako gladki strani življenja nastal ta štiribarvni globinski tisk in kako je mogel narediti tako globok vtis. Razglednice so verjetno obzirnejše do okolice kot pa čas do ženske. Pomirjujoče molči pokrajina na svojem prostem dnevu na majhni sliki, ki jo lahko kupite v kiosku in nanjo načečkate neko neumnost. Čas pa gre preprosto predaleč! Kot vihar prodira v ženine že zdavnaj izlizane poteze na obrazu. O, ne, žena zgroženo dvigne roke in prekrije svoj bleščeči obraz pred ogledalom: v njeni širši okolici bo še veliko dela, ne le pri frizuri, ki je ob različnih časih videti različno. Toliko truda je potrebno za manjšo spremembo na običajno malo nočno glasbo. Njen lik pade iz okvira ogledala, je daljnosežen kot njene misli. Pozna njegovo hišo, v njej čaka smučar s ceno na sebi. Vsi mi čakamo, da bo v vreči enkrat več, v tej plačilni kuverti čutov, kjer se naokrog podijo oblaki. Ja, običajno je tam podnebje bolj ostro. Pomislimo, lahko se polepšamo, da bi postali več in da bi v sebi lahko narasli vsaj do prečke na glavi.