Posadka je vadila bombardiranje z višine 9000 m. Skozi Nordenov vizir so merili na vedno manjše kroge, ki so označevali cilj na tleh. Zadovoljni so bili šele, ko je bila napaka pri zadevanju bombe manjša od 150 m. Kljub še tako natančnemu ciljanju, posadka, potem ko je bomba že padla iz letala, ni mogla prav nič več vplivati nanjo, če jo je bočni veter v nižjih zračnih plasteh zanesel iz smeri. Zahteve so bile približno take, kot da bi morali z višine 9000 m zadeti nogometno igrišče. Tistim, ki so že bombardirali v Evropi in v oblačnih dneh samo z uporabo radarja ter hiperbolične navigacije, se je zdelo zelo čudno, da so vadili vizualno bombardiranje. Zaradi zaukazane tajnosti pa Tibbets nobenemu članu posadke ni smel povedati, da vadijo, kako bodo odvrgli atomsko bombo. Vendar jim je čudni manever, ko so zavili ostro navzdol in za 155° nazaj takoj potem, ko so odvrgli svoj tovor, dal slutiti, da utegne biti bomba izredno močna. Na ta način bi bili ob njeni eksploziji že kakih 16 km daleč, kar je bila po mnenju generala Grovesa dvakratna varnost v primeru, da bi bila bomba močna 20 kiloton TNT. Najprej so metali bombe, napolnjene z betonom, nato pa take z močnim eksplozivom, imenovanim #torpex#. Okoli 4,5 t težke bombe v velikosti in obliki #Debeluha# so bile pobarvane oranžno, da se jih je bolje videlo; posadka jih je zato imenovala kar buče. Tibbets, ki je poveljeval 255 častnikom in 1542 vpoklicanim vojakom, je odpiral njihovo pošto, prisluškoval telefonskim pogovorom in jih dal tudi drugače nadzorovati. Vsakega, ki je kaj preveč govoril ali izklepetal, je takoj poslal na Aleute, otočje na skrajnem severozahodu Aljaske, kjer so morali v popolni izolaciji ostati prav do konca vojne. Pozneje, ko se je posadka preselila na otok Tinian, so vadili bombardiranje s 4,5 t težkimi eksplozivnimi bombami na 80 km oddaljenem otoku Rota, ki je bil še v japonskih rokah, ali pa tudi nad samo Japonsko. Pilot Claude Eatherly je hotel nekoč s tako bombo kar na svojo roko končati vojno in je poskušal zadeti cesarsko palačo v Tokiu. Pri tem pa je precej zgrešil in bomba je padla v neki kanal; pozneje se je pokazalo, da je bilo tako bolje, kot če bi bomba zadela palačo in ubila cesarja. Omeniti moramo, da je bilo leta 1945 na Japonskem pomanjkanje bencina že tako hudo, da niso več pošiljali lovcev nad posamezne, izjemno visoko leteče bombnike, ker bi pri vzpenjanju na tako višino lovci porabili preveč goriva.