Svojo drugo pesniško zbirko (prva je bila Reciklaža kosti) je pesnica predstavila v MIKK-u skupaj z Robertom Titanom - Felixom, saj sta, kot je povedal v uvodu, s tem mladinskim klubom povezana že nekaj let najprej kot mentor in učenka, zdaj kot sodelavca in prijatelja. Njun pogovor ob glasbeni spremljavi je odkril marsikaj o pesnici, ustvarjanju in poeziji, a bilo bi premalo, če bi ostalo samo pri tem. Pesmi je treba še vzeti, prebrati, osamiti, saj nam največ da tisto, kar je omenjeno v literarni teoriji kot ena od možnosti: "misleči pogovor s pesnitvijo". Resda pogovor z Lučkino poezijo ne more biti zgolj "misleči", njene pesmi so nekaj, kar včasih tudi zaboli, tudi s starejše, veliko bolj umirjene perspektive. To spremljavo nakazuje že naslov Obdukcija srca, še bolj pa dodatno pojasnilo: knjiga o razmladičenju. Poezija je večplastna in večpomenska in kot taka vsakemu bralcu odkriva nekaj drugega: kakor daleč pač prodre njena beseda in s kakšnimi izkušnjami in odprtostjo je sprejeta. Je poezija, ki jo mislimo, ki jo čutimo, ki jo vidimo. Knjigo o razmladičenju vidim kot knjigo o bitju, ki je padlo iz gnezda in se odrte kože bori za življenje, je poezija, živa in utripajoča od krvi.