se je, toda tisti pes je bil močnejši. Poskušali smo skočiti za njo, pa so nam to preprečili ostali čekisti. Tulili so na nas, naj ostanemo tam, kjer smo. Medtem je Šlomu uspelo odvleči Jarino v hišo in zapreti vrata za seboj. Kljub temu smo lahko slišali njegovo rjovenje in njene krike. 'Šlomo Davidovič, prosim ...!' je moj oče zatulil in stekel proti vratom. Zopet ga je podrlo puškino kopito, tokrat od zadaj. Nezavesten je obležal pred hišnim pragom. Ostali smo začeli tuliti in moledovati tisto svinjo, naj pusti Jarino pri miru, toda kriki iz hiše so se nadaljevali. Nenadoma je znotraj vse utihnilo. Čeprav je minila le kakšna minuta, se je nam zdela cela večnost, preden se je Šlomo Davidovič pojavil na vratih. Preskočil je nezavestnega očeta in se čudnega pogleda odpravil proti džipu. Na nas se ni niti ozrl. Ko se je usedel, so vskočili tudi ostali in se odpeljali.” Tu je Pomjanjuk utihnil in se srepo zagledal v neko oddaljeno točko. Jacob ga ni hotel vznemirjati. Čakal je, da se vrne. “Jacob,” je tišino prekinil Pomjanjuk, “ali si kdaj videl nebogljenega ptička, ki je padel iz gnezda in se, z zlomljenim krilom, kobacal na tleh. Vidiš, na to me spominja prizor, ki smo ga zagledali v hiši, potem ko so se čekisti odpeljali. Jarina je zavita v klobčič, široko odprtih oči in steklenega pogleda negibno ležala na tleh. Nikoli prej in nikoli kasneje se mi nihče ni tako smilil kakor v tistem trenutku moja sestra. Imela je komaj dvanajst let. Da, dobro si slišal. Dvanajst let.” “Kaj se je zgodilo potem?” “Potem? Sestra si ni nikoli opomogla. Ostala je gluha, nema in slepa za vse okoli sebe. Bila je kot rastlina. Oče si je opomogel. Pravzaprav bi bilo bolje za nas, če bi nas takrat pobili.” “Kako to misliš?” “Zima je bila na poti. Jeseni, dokler je še bilo rastlin in živali, smo še nekako shajali. Jedli smo koreninice, ostanke krompirja in repe z njiv in tu pa tam še kakšnega goloba, prepelico in celo zajca, če smo ga ulovili v past, saj puške nismo imeli. Potem pa je zemlja zmrznila in sneg je pokril vse. Ničesar živega razen dreves ni bilo na zemlji. Takrat se je začelo počasno umiranje. Sprva čutiš bolečine v želodcu, slabost, omedlevico in tresenje. Potem