»Stojim v veliki skupini ljudi, a pozornost je usmerjena name. Vsem je namreč jasno, da sem jaz tista, ki jo preganjajo levi. Levi so sicer še daleč, a se hitro bližajo, zato postajam vedno bolj nervozna. Odhitim proti velikemu jezeru v bližini, saj je bilo v sanjah povsem jasno, da se levi bojijo vode (ne vem, če je v resnici tudi tako). Ob obrežju sem našla čoln in splezala vanj ter se odrinila od obale; ko sem bila že nekaj deset metrov stran, so k jezeru prišli tudi levi, ki pa so se spremenili v tigre oziroma sem ugotovila, da me preganjajo tigri (morda so bili že ves čas tigri in ne levi tisti, ki so mi sledili). Oni pa kar pogumno zakoračijo v vodo in plavajo proti meni. Nenadoma padem iz čolna (ne vem točno, zakaj) in vsa težka od mokrih oblek na sebi močno brcam, da bi se obdržala nad vodno gladino. Sprevidim, da bi izgubila preveč časa, če bi poskušala zlesti nazaj v čoln, saj bi me do takrat tigri že dohiteli. Zato tega niti ne poskušam. Zazdi se mi, da me tigri sploh ne opazijo, ampak so še vedno pozorni na čoln. Spet pogledam proti čolnu in vidim, da je poln ljudi. Tigri bodo napadli najprej njih, potem pa ulovili še mene, mi šine v glavo. Zato storim nekaj za moje pojme prav junaškega: odločim se, da bom pritegnila pozornost tigra (zdaj je ostal samo še eden, ki se nam je vztrajno bližal) in ga s tem zvabila proč od čolna. Ljudi na čolnu bi tako rešila, saj bi imeli čas, da bi odveslali proč, sama pa bi si že nekaj izmislila, da bi pobegnila na varno…«V vodo na varno