pojavila Kitajska. Z nafto bogata država kar 70 odstotkov te surovine izvozi na Kitajsko, ta pa s svojimi podjetji obvladuje posle v državi. Iz tega razloga se je kljub neprestanim konfliktom sudanski BDP potrojil, Kitajska pa nasprotuje kakršnim koli sankcijam proti režimu v Kartumu. Medtem pa ima navadno civilno prebivalstvo drugačne probleme. Poročilo Združenih narodov o klimatskih spremembah v Darfurju kaže, da se je število padavin v zadnjih štiridesetih letih zmanjšalo za 30 odstotkov, Sahara pa se je v tem času razširila za 108 kilometrov. V nekaj letih naj bi količina pridelkov za desetine milijonov ljudi v suhem pasu Sahel padla za 70 odstotkov. »Ni treba biti genij, da ugotovite, da medtem ko se puščava spušča proti jugu, obstajajo fizične omejitve za ekosisteme, zato ena skupina ljudi izseljuje drugo,« je prepričan izvršni direktor okoljskega programa pri Združenih narodih, Achim Steiner. V tem izseljevanju je ogenj zajel številne vasi, umrlo je 250.000 ljudi, pobegnilo je več kot tri in pol milijone beguncev. Pokrajina je šele po posredovanju bivšega predsednika Slovenije pristala na političnih menijih večjih držav. Tam je tudi ostala. V Somaliji vojna s krajšimi prekinitvami traja že dve desetletji. Zrušilo se je tudi krhko premirje med prehodno somalsko vlado in Zvezo islamskih sodišč, ko so slednjo Združene države Amerike obtožile sodelovanja z Al Kaido. Mira prinašajoč olimpijski ogenj bi tudi na tem območju opazoval le še eno politično farso, ki so značilne za ves kontinent. Somalska vlada je namreč po navodilih Washingtona zaprosila etiopsko vojsko za pomoč pri obvladovanju Zveze islamskih sodišč, kljub temu da je Etiopija zadnjih šestnajst let preživela brez delujočih oblasti. Etiopski vojaki izvajajo nasilje predvsem nad civilnim prebivalstvom, tako da se je Mogadiš spremenil v gverilsko bojno polje. Ob umiku so upornike pričakale ameriške bombe ali pa so v civilnih oblačilih pobegnili domov. V državi najhujših humanitarnih statistik na svetu prvi rojstni dan dočaka le 271 od tisoč dojenčkov, Združeni narodi pa so prisotni bolj na papirju. Potujoči simbol olimpijskih iger bi, sodeč po najnovejših novicah s črne celine, najbolj plapolal v Zimbabveju. Ugotovil bi, da večina prebivalcev drugega voditelja kot Roberta Mugabeja sploh ne pozna. Danes namreč v Zimbabveju povprečen moški živi 37 let, ženska pa 34 let, kar je najmanj na svetu. Robert Mugabe je na oblasti že 28 let. Iz nekdaj najbolj cvetoče afriške države, ki ji je borec za rasne pravice in enakopravnost Mugabe priboril neodvisnost, je država padla čez rob v državi, predstavljali pa so le pet odstotkov prebivalstva. V 45 dneh so morali zapustiti državo, kmetijstvo pa je čez noč propadlo. Ogenj ima v Afriki drugoten pomen. V Afriki ogenj ni simbol miru in sožitja, temveč trpljenja in smrti. Tako ima kaj vredno, ima v lasti Kitajska, kjer je olimpijski ogenj letos tudi doma. Podobna slika prihaja iz Čada, kjer država obstaja bolj ali manj samo zaradi francoske gospodarske, politične in vojaške pomoči. Ti so z vojaškim ognjem ob zadnjem uporu s 1400 stalno nameščenimi vojaki in letalskimi napadi pregnali upornike iz glavnega mesta N’Djamenaa. Čadski diktator Idris Debi je na oblast prišel z državnim udarom leta 1990, tam pa vse do danes vztraja s ponarejenimi volitvami, spreminjanjem ustave, nasiljem in vojaško pomočjo. S sporazumom s Francozi si je zavaroval hrbet, Francozi pa 400 milijonov dolarjev letnega dobička od naftnih poslov. Ta kratko je znova potegnilo civilno prebivalstvo v tej, po podatkih Transparency International, najbolj skorumpirani afriški državi. Poleg stalnih vojaških baz v Čadu, Gabonu, Džibutiju in Senegalu imajo Francozi vojake tudi na Slonokoščeni obali, ki je razdeljena na muslimanski sever in krščanski jug. Ogenj je največjo izvoznico kakava na svetu zajel že konec osemdesetih let, ko je cena te dobrine začela naglo padati. Boj za zemljo se je vnel med severom in jugom države, slednji je bil zaradi naravnih danosti favoriziran s strani francoske vlade. V konflikt se je vmešala tudi imigrantska delovna sila, ki je v osemdesetih predstavljala kar četrtino celotnega prebivalstva. Z ozemelj, ki jih olimpijski ogenj ne bo obiskal, se kolonialisti iz Afrike niso nikoli zares umaknili, svoj vpliv pa širijo še na druge kolonije. Ironično je bila Francija glavna nasprotnica ameriške invazije Iraka, medtem ko v svojih bivših kolonialnih in drugih državah z gospodarstvom, politiko in orožjem podpira sumljive voditelje za lastne ekonomske interese. Za akcijo mednarodne skupnosti in Afriške unije je očitno premalo politične volje, ki pa je ne manjka samo v Afriki. Slednje lepo povzame tudi izjava Ahmeta Türka, kurdskega politika v Ankari: »Mednarodni odnosi danes ne temeljijo na demokraciji, pravičnosti in spoštovanju človekovih pravic, ampak izključno na sebičnih interesih velikih.« Olimpijski ogenj bo celino zapustil iz Cape Towna, katerega univerza je pokazala, da večina najrevnejšega prebivalstva tega planeta živi v podsaharski Afriki. Ti Afričani morajo preživeti z manj kot pol dolarja na dan, šest odstotkov pa jih je celo pod mejo 25 centov.