Pesnika bolj kot zunanje dejanje in obnavljanje dobro znane zgodbe zanima notranje življenje junakov, njihovo notranje potovanje, samomotrenje in zorenje. Tako znamo mi, pomorščaki,/ vsakega tujca obvladati, veseli, oprezni, velikodušni,/ v rokah naprodaj blago ali kupni dar, na ustih daljne vesti,/ kot pajek v mreži vsak hip pripravljeni na beg ali boj. (Odhod). Pesnik da govoriti tudi morju, ki ni prav nič zadovoljno s svojo usodo: Sto tisoč valov dam za kaj res novega. Kaj še, nič ohrnije,/ cel milijon grebenaste vode dobi, kdor me reši/ večnega lizanja kamnov, otročjega zlaganja školjk,/ ki v njih tako nedostojno donijo kriki galebov: /kdor me reši kinča luskin in leska zahajajočih nebesnih teles. (Morje). V tem bi bilo zakaj pa ne? prav mogoče videti tudi lirično izpoved pesnika, ki govori o sebi, ko išče novih načinov izražanja. Pretresljiv je prikaz agonije na morju, ki pa je (če pogledamo skozi epsko lupino vešče naslikanih dogodkov z rentgenom lirične intuicije) v bistvu upesnitev strahu pred smrtjo ...V smrtno režo izginja/ zrnje brodarskih veščin, v pesek bo zmleto vse znanje/ o zvezdah, o strujah morja, o vetrovih, ki prek odprtega/ vodijo plovbo v zelena sidrišča. Kdo bo zdaj še razbiral/ domenjene znake o krajih, ljudeh in zalogah na bregu? (Krmarjev konec).