Kako so odkrili pulzarje Usoda zvezde je odvisna od njene mase. Če je ta manjša, se zvezda ob prenehanju fuzije skrči v belo pritlikavko, ki počasi ugaša. Če pa je masa zvezde večja od Sončeve, se hitro sesede. Pri tem se v nekaj sekundah sprosti približno toliko energije, kolikor jo je zvezda izsevala v nekaj milijardah let. Vendar se osrednji del zvezde ne uniči, temveč v središču supernove ostane objekt s premerom nekaj deset kilometrov, ki je sestavljen pretežno iz nevtronov. Tako nastane nevtronska zvezda, ki ima izredno gostoto (delček njene snovi, velik kot sladkorna kocka, bi na Zemlji tehtal sto milijonov ton) in se zelo hitro vrti, njeno magnetno polje postane milijardokrat močnejše in vpliva na naelektrene delce, ki priletijo mimo. Če se elektron ujame v magnetno polje nevtronske zvezde, začne močno sevati curek svetlobe. Svetloba je usmerjena v ozek snop in nevtronska zvezda zaradi vrtenja spominja na vesoljski svetilnik. To so pulzarji. Goste, majhne in hitro se vrteče nevtronske zvezde, ki sevajo radijske valove v enakomernih presledkih. Z odkritjem teh zvezd je povezana zanimiva zgodba. Irska astronominja Jocelyn Bell-Burnell je še med študijem pomagala zgraditi ogromen teleskop in je kasneje tudi edina natančno sledila njegovim zapisom. Zato je tudi prva opazila, da so nekateri signali drugačni od pričakovanih. Leta 1967 je odkrila prav pulzarje, Nobelovo nagrado za to odkritje pa je leta 1974 dobil profesor Antony Hewish njen mentor pri doktorski disertaciji. Ta je sicer priznal, da so bili izsledki mlajše kolegice ključni za njegovo delo, posebne želje, da bi najvišje priznanje delil z njo, pa seveda ni imel.