In samozadovoljevanje gre z voajerizmom z roko v roki. Vsi smo voajerji, pravi, vsi smo dali čez tiste prve izkušnje, ko smo na skrivaj opazovali deklice pri preoblačenju, v telovadnici, sestrično v kopalnici, s tistim posebnim občutkom vznemirjenosti, ki se je mešal s strahom pred tem, da bi te odkrili, in z željo, da bi trajalo. »Hm, morda je prav ta prvi občutek vznemirjenosti tisto, kar še vedno iščem. Ne, ne skozi fotografijo,« se popravi, ko ujame moj pogled. Bolj v prostorskem smislu. »Prostor je tisti, ki telesu daje erotiko.« Prostor? »Seveda. Predstavljajte si golo žensko telo v stari leseni hiši, polni prahu in umazanije, njena stopala na prašnih tleh, kako se dvigujejo ob hoji, za njimi pršijo delci prahu, skozi strešno lino ozek snop svetlobe..« Nato me nenadoma pogleda izpod čela in se namuzne. »Na, zdaj sem si narisal prav osladno romantično situacijo..« Kakorkoli, vedno mora biti prostor. Najraje grd, umazan prostor, zaradi kontrasta. Odpadi, smetišča, drvarnice, industrijske hale, zapuščene hiše... Vse to smo že dali čez, tam nekje do dvajsetega leta. Zdaj so odpade nadomestili pokriti bazeni, grob Jima Morrisona, koncert Metallice, boksarski ring, socialistična telovadnica, zapuščena cesta na periferiji... In ljudje, postavljeni v njihovo izvirno okolje, a postavljeni na način, kot bi se tam znašli po naključju, kot da ne spadajo tja, niti ne na ta svet, izgubljeni, razosebljeni, s praznimi ali tesnobnimi pogledi. Kaj je tisto, kar ga je pritegnilo na ljudeh, da si je izbral prav njih? »Oni ne. Oni še najmanj,« odreže. Kaj potem? Situacija? Saj situacije sploh ni. Ni režije, ni manipulacije. Kaj torej ostane? Odnos do... začnem in se ustavim. Odnos do nič, me smeje dopolni. »Gre za to, kako ujameš neke tone na površini. To je vse. Svetlobni zapis.« Podobe ga poiščejo. Ponavadi takrat, ko se s svojim starim belim oplom rekord olympia pelje po podeželju; zagleda žensko, ki z lopato prekopava vrt, začuti, »da mora, da je svetloba prava«, zavre, prestavi v vzvratno. Žensko postavi, kadrira. In potem izseka trenutek. »Vedno se predajo. Najbrž zato, ker ne vedo, kaj imam v torbi.« Morda zato, ker se jim približa v vlogi boga ali bolje v vlogi gospoda »iz nekega drugega časa« z veliko okorno,strah zbujajočo kamero. Dolga ekspozicija. Klik. Nič predhodnih pogovorov, nič vprašanj. Nobenega razloga ne vidim, da bi jih spuščal preblizu. In ne, tudi nobenega razloga ni, da bi jim dajal kaj »v zameno«, se posmehne na moje vprašanje. Saj niso nič zahtevali. In tudi če bi, odide, še preden bi utegnili kaj zahtevati. Sterilna distanca. »Odidem v trenutku, ko oni še mislijo, da si umetnik. Še preden ugotovijo, da nisi posvečen...« To je tudi najlepši čas fotografije. Tistih nekaj minut, preden te razkrinkajo. Pa tudi... Nekaj romantičnega je v tem. Da se vrneš v čas, ko so fotografijo razumeli kot nekaj posvečenega. Ko se je vsa družina spravila k fotografu, da se ovekoveči. To je bil ritual. In ljudje to rabijo. Čakanje na nekoga, ki bo prišel z veliko kamero, se malo dlje ukvarjal z njimi, z njihovimi nasmeški, z njihovo podobo.